Odsotnost reform je največje tveganje za javne finance

Naravnanost fiskalne politike, predvidena v srednjeročnih proračunskih dokumentih, je v obdobju 2023–2026 v povprečju nevtralna, vendar projekcije ob odsotnosti reform nakazujejo precej omejen manevrski prostor za delovanje fiskalne politike v prihodnjih letih. Večina kazalnikov, ki jih pri pripravi ocene uporablja fiskalni svet, kaže spoštovanje pravil v letih 2025 in 2026. Odstopanja v letu 2024 so zlasti posledica predvidene visoke investicijske aktivnosti in nadaljnjega znižanja deleža prihodkov v BDP ter so v mejah spremenljivosti ocen cikličnega položaja gospodarstva, proračunske dokumente za prihodnja tri leta ocenjujejo v fiskalnem svetu, ki ga vodi Davorin Kračun.

Fiskalni svet projekcije iz osnutka programa stabilnosti 2023 ocenjuje kot »pretežno realistične oziroma glede na makroekonomsko napoved Umarja skladne z načelom previdnosti. Takšen pristop je ustrezen ob ohranjanju visoke negotovosti in številnih tveganjih. Poleg makroekonomskih največje tveganje predstavljajo napovedane reforme. Njihovi finančni učinki v predložene dokumente niso vključeni, ob ocenjenih tveganjih za dolgoročno vzdržnost javnih financ pa so nujne predvsem reforme sistemov socialnega varstva.«

Po oceni fiskalnega sveta projekcije iz programa stabilnosti nakazujejo »precej omejen manevrski prostor za delovanje fiskalne politike ob trenutno veljavnih politikah, tudi zaradi napovedanih sprememb fiskalnih pravil na ravni EU, ob danih dolgoročnih javnofinančnih izzivih pa zlasti potrebo po izvedbi ustreznih sistemskih rešitev. Pri tem bi moral biti določen primeren vrstni red uvajanja reform za zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti javnih financ. To bi moralo biti postopno in podprto z verodostojnimi ocenami njihovih javnofinančnih in makroekonomskih učinkov.«

Fiskalni svet ob tem še ugotavlja, da bodo z letom 2024 bodo po slabih štirih letih prenehale veljati izjemne okoliščine, vendar smernice Evropske komisije glede delovanja fiskalne politike v letu 2024 žal še naprej dopuščajo precejšno mero diskrecije pri ocenjevanju proračunskih dokumentov.

Delež bruto dolga sektorja država v BDP naj bi se do konca leta 2026 postopno nižal in dosegel 63,5 odstotka BDP, kar bi bilo manj kot pred začetkom epidemije. Pogoji financiranja države se zaostrujejo, likvidnostni položaj državnega proračuna pa ostaja ugoden. Fiskalna politika bi morala čim prej nasloviti vzdržnost sistemov socialnega varstva, brzdati rast tekoče porabe in s tem zagotavljati vzdržnost dolga, s sistemskimi ukrepi pa skrbeti za  ustrezno naslavljanje razvojnih izzivov, še izpostavlja fiskalni svet. Ob tem dodaja, da že osnovni scenarij osnutka Programa stabilnosti 2023, sploh pa z njim povezana tveganja, kaže na potrebo po izvedbi reform, ki bi zagotavljale dolgoročno vzdržnost javnih financ. Za te bi moral biti določen primeren in postopni vrstni red uvajanja, podprt z verodostojnimi ocenami njihovih javnofinančnih in makroekonomskih učinkov.