Dragi Janez, treba bo potegniti črto

Naj začnem z nekaj dejstvi, pravili, na voljo prebivalcu Republike Slovenije.

Vlada na spletni strani gov.si, namenjeni aktualnim navodilom prebivalcem – vsem nam – glede ukrepov za omejevanje epidemije pravi: »Izjeme brez karantene in negativnega testa PCR (...) Vstop iz katere koli rdeče države se tako dovoli: (...) 9. osebi, ki prehaja mejo (dnevno ali občasno) zaradi vključenosti v vzgojo in izobraževanje ali znanstveno raziskovanje v Republiki Sloveniji ali tujini in to izkazuje z ustreznimi dokazili, ter njenim staršem oziroma drugi osebi, ki jo prevažajo, in se vračajo čez mejo v 24 urah po prehodu meje (...)«.

Vprašanje za bralce: Ali moj sin, ki študira na akademiji v Berlinu in se za praznike vrača domov, spada pod izjemo »št. 9« ali ne? Kakorkoli berem in obračam, jaz to tako razumem. Policisti na mejnem prehodu Karavanke, kamor je sin prispel z avtobusom 18. decembra ob 23.06, tega ne razumejo tako. Kljub njegovemu vztrajanju, da je študent in spada med izjeme ter da ima o tem potrdilo, so mu izdali odločbo o desetdnevni karanteni. Pravzaprav je po pregovarjanju ena od uradnih oseb (policistka) že želela upoštevati dokazilo, pa ji je kolega iz ozadja rekel, da to velja le za dnevne migrante in da torej potrdilo o šolanju v tujini ni relevantno. Zanimivo je, da sta dva sinova kolega, sošolca iz akademije, prispela v Slovenijo z nekoliko zgodnejšim avtobusom na isti liniji. Njima ob predložitvi enakega dokazila, kot ga je imel moj sin, karantenska odločba ni bila izdana.



Toliko o dejstvih. Sledi nekaj bolj osebnoizpovedne note. Nisem – dvomim, da kadarkoli bom – podpornik predsednika vlade J. Janše, njegove politične stranke, niti katerekoli od sodelujočih v trenutni koaliciji (vključno s tisto, ki je koalicijo ravnokar zapustila). Niti ne zaradi političnega programa, pač pa zaradi pristopa k oblasti in načinu izvajanja le-te. Mi pa je, morda zaradi moje naravoslovne izobrazbe, kristalno jasno, da izredne razmere (v pogovornem, ne formalnopravnem pomenu!) vodijo v nujno improvizacijo. Med prijatelji in znanci sem nekajkrat doživel dvigovanje obrvi, ko sem trdil, da ni prav trenutne vlade kritizirati zaradi nekaterih nedorečenih ukrepov. Nisem in tudi zdaj ne verjamem, da bi vlada v kakšni drugačni sestavi delo opravila bolje (namenoma govorim o ukrepih, in ne komuniciranju teh javnosti; zadnje je druga zgodba).

Vendar pa, spoštovani bralci, dragi Janez, nekje je treba potegniti črto. Izdana karantenska odločba mojemu 20-letnemu sinu je seveda – strinjam se z marsikaterim staršem – nepomembna z vidika nacionalnega zdravja. Vem, da mu kaj hudega zaradi tega, ker bo moral biti deset dni doma (na mamini hrani), ne bo. Vendar – in to je seveda moje osebno laično mnenje – so slabo pripravljeni ukrepi povzročili, da smo mladega državljana po krivici za deset dni zaprli, mu omejili gibanje. Brez možnosti učinkovite pritožbe. (Le kam naj se pritoži? Tudi če možnost obstaja, je na časovni skali desetih dni nesmiselna.) Ker se zaveda, da pri njegovih kolegih niso bili uporabljeni enaki vatli, je upravičeno mnenja, da se mu je zgodila krivica. In dobro vemo, kako smo Slovenci občutljivi na krivice, od hlapca Jerneja dalje.

Kakšno sporočilo torej državni organi dajejo mladim v taki situaciji? Sporočilo, ki ga državljanska vzgoja v šoli ne bo mogla popraviti. Da ne bo pomote – uradne osebe na prehodu na Karavankah so v celotni zgodbi najmanj odgovorne, saj mi je povsem jasno, da so zasuti z delom in je ugotavljanje dejstev brez predpisanih postopkov in dokumentacije naporno. Sem pa mnenja, da so močno odgovorni ostali v hierarhiji odločanja. Zato, dragi Janez, sem mnenja, da počasi potegni črto.