V nadaljevanju preberite:

Zgodbe Jennifer Higgie o umetnicah in o tem, kako navdihujoč je bil spiritualni svet za sodobno umetnost, so me zadnji mesec čisto začarale. Ne samo zato, ker sem za mnoge slikarke slišala prvič, ampak tudi zato, ker je to pripoved o novi zgodovini umetnosti. V največjih galerijah po svetu namreč zadnja leta odpirajo razstave pozabljenih umetnic, katerih dela navdušujejo gledalce. Pred leti si je razstavo švedske slikarke Hilme af Klint v New Yorku ogledalo več kot 600.000 ljudi. Kdo so bile te neverjetne ženske?

Zdi se mi, da se vsakič, ko umetnost začne iskati nove ideje, vrne k mistiki, spiritualizmu … Zakaj so bila ta gibanja konec 19. in v začetku 20. stoletja tako močna?

Leta 1848 sta v Ameriki sestri Maggie in Kate Fox trdili, da s pomočjo trkanja komunicirata z dušo mrtvega moškega, ki je umrl v kleti njihove hiše. Bili sta glavna novica v časopisih, čeprav sta bili še deklici, stari deset in štirinajst let. Ljudje so postali obsedeni s klicanjem duhov. Bili sta zelo kontroverzni osebnosti. Kasneje sta se odpovedali spiritualnosti in se potem spet vrnili k njej. Obe sta bili odlični lažnivki in prevarantki in sta umrli zaradi alkoholizma, a kljub temu sta zbudili zanimanje za to, kam gre duša po smrti in ali vse izgine ali morda res obstaja druga stran.

Ni naključje, da je bil to tudi čas velikih znanstvenih odkritij – atoma, rentgenskih žarkov, telegrafa … Zdelo se je, da je marsikaj mogoče – videti v notranjost človeka, komunicirati čez ocean ... Umetniki, ki jih je zanimala spiritualnost, so preučevali tudi znanost, znanstvenike pa je zanimala spiritualnost. Albert Einstein in Marie Curie sta navdušeno brala teozofske tekste, Thomas Edison pa se je resno ukvarjal z idejo, da bi ustvaril telefon, prek katerega bi lahko govorili z mrtvimi. Tudi Hilma af Klint in njene sodelavke – njena slikarska skupnost se je imenovala Pet, ker je v njej sodelovalo pet slikark – so za klicanje duhov uporabljale posebno napravo.

Spiritualnost je doživela velik razcvet po prvi svetovni vojni, ko je padlo več kot dvajset milijonov predvsem mladih fantov. Starši, žene in prijatelji, ki so žalovali za njimi, so želeli obupano izvedeti, kako je z njimi, zato so obiskovali medije in na seansah klicali mrtve. Spiritualizem je bil v Veliki Britaniji tako močan, da je celo ogrozil anglikansko cerkev.

Družba se je začela zelo hitro spreminjati, prišla je industrializacija, ljudje so bili izgubljeni. Umetniki so se v svojih delih odzivali na vojno in ubijanje, zanimali so jih čustva, bolečina, groza, kaos, niso želeli več zgolj kopirati resničnosti. Preučevali so tisto, kar je v človeku, kar je skrito.