Dopolnilno delo zdravnikov (2)

Prim. dr. Marjan Fortuna je v pismu bralca z naslovom Dopolnilno delo zdravnikov (Delo, 11. aprila, stran 7) razložil pomembnost kroženja kadrov v medicini med raznimi izvajalci, kajti vedno je nekje presežek in drugje pomanjkanje kadrov. Na ta način se povečuje dostopnost storitev. Temu verjame tudi vlada, zato še ni prepovedala soglasij zdravnikom in lahko po stavki v javnem sektorju spočiti delajo v zasebnem.

Ne le v zdravstvu, povsod je tako. In je prav, da tisti, ki zna in hoče delati, dela čim več in dobi za to ustrezno plačilo, ki je lahko bistveno višje od tistega delavca, ki zna manj in/ali dela manj. Vendar gre pri razmerju med javnim in zasebnim do velike in pomembne razlike: tisti, ki je zaposlen v javni ustanovi, mora dobivati plačo le tam, lahko pa ga javna ustanova posoja (delegira) drugim javnim ali zasebnim ustanovam, če sama nima dovolj dela za tega delavca ali če želi in zmore delati več. In ga količini in kakovosti dela ustrezno nagradi, potem ko njegovo delo zaračuna drugi ustanovi. Enako je z delavcem v zasebni kliniki ali praksi: lahko gre delat tudi drugam, v drugo zasebno ali javno prakso, vendar mora dobivati le eno plačo pri enem delodajalcu. Ali si predstavljate, da imate zasebni kirurški sanatorij (ali inštalatersko podjetje), pri vas zaposleni kirurg (inštalater) pa ima tudi svoje podjetje z enakim programom? Jasno je, da takega delavca nihče ne bo zaposlil, saj gre za logično nasprotje ekonomskih interesov in tržne logike. En delavec lahko dela le v enem normalnem delovnem dnevu, ne more ga podvojiti – delovnik je en sam, osem do deset ur. Enako je v javnem zdravstvu: tam zaposleni zdravnik dela po daljših časovnih standardih in ima nenormalno dolg dopust, popoldne in med dopustom pa dela v zasebni praksi, kjer so standardi za enake storitve krajši.

Pri vsem tem je cena za enak poseg enaka povsod, torej lahko zasebni in javni sektor enako dobro plačata katerega koli delavca na tem področju. In ker dopoldne v javnem servisu ne pridemo na vrsto za storitev, odpremo denarnico in gremo popoldne k istemu specialistu na pregled. V tem je težava in zato so »dvoživke« (ne le v zdravstvu) škodljive in najedajo javni sistem. Naloga vlade je, da omogoči dohodke javnih delavcev skladno s kakovostjo in količino dela, nikakor pa ne le z nazivom in uvrstitvijo v neki plačilni razred. Na ta način, z uvajanjem tržne ekonomske logike v javnem sektorju, se bodo kakovost dela, učinek in interes za javni sektor povišali. To je v javnem interesu. Torej direktorju celjske bolnišnice ne bi bilo treba delati še popoldne onkraj ceste v zasebni ordinaciji; lahko bi delal v svoji javni bolnici, ki bi naredila več javnega programa, če pa tega ne bi imela plačanega, bi še vedno lahko delal v zasebni agenciji, vendar bi ga tja poslala – ga posodila celjska bolnišnica, ki bi dodatni prihodek razdelila med njim in svojo režijo. Sploh pa je nesmiselno, da so zdravniki direktorji bolnišnic, tega v tujini ni, tam so menedžerji bolnišnic profili, šolani za takšno delo, saj je logično, da naj zdravniki zdravijo, menedžerji pa vodijo in organizirajo posel, ne le v zdravstvu.

Problem Fidesa je v tem, da na skrivaj in za hrbtom javnosti mešetari s svojimi sumljivimi zahtevami, namesto da bi jih javno predstavil in poiskal podporo javnosti, ki jih plačuje in je naročnik, oni pa izvajalci. Zdaj se zdi, da je Fides naročnik, ki določa državi – izvajalcu, kaj in kako naj nekaj naredi; torej se Fides obnaša kot naročnik, vlada pa bi morala biti le izvajalec njegovih zahtev.

Zdravniška stavka je nepotrebna in že smešna. Stavke bi bilo treba časovno omejiti. Zdravnik naj se sam odloči, ali bo delal v zasebnem ali javnem sektorju, v tej ali kateri drugi državi – in naj tja tudi gre. Gotovo pa ne bo imel za ujetnika javni sektor in bolnike za popoldanske dodatne zaslužke nekaterih svojih članov, ki imajo za talce tudi svoje kolege, ki nimajo teh popoldanskih težav.

Problem državne administracije pa je v ta, da za celotni javni sektor nima drugega predloga kot toge plačilne razrede, namesto da bi direktorji vseh enot imeli materialne možnosti za nagrajevanje na način, da so potrebne storitve narejene in da so kakovostne. Če bi ta problem rešila, bi se vsi socialni in medicinski programi lahko nemoteno izvajali, saj je denarja dovolj, ni pa ustrezne organizacije in nagrajevanja. Prav zaradi tega so postelje v bolnišnicah prazne, prazne so sobe v domovih starejših občanov, ne gradi se novih domov ...