Krivično do ljudi, ki izgorevajo za bolnike

Na Trgu republike v središču Ljubljane nasproti parlamenta 10. januarja letos ni bilo nasilja, metanja kock v stavbo parlamenta, govori so bili dokaj mirni, brez zažiganja in celo brez branja ustave, brez žaljivih transparentov in govorov na račun stanovskih kolegov enega glavnih govorcev pa vseeno ni šlo. Z mnogimi izjavami bi se lahko celo strinjal, če ne bi bile več kot očitno naperjene zgolj proti eni poklicni skupini. Pogrešal sem resne in uravnotežene predloge za izboljšanje nastalih razmer. In to je sploh ena glavnih hib protestov.

Zdravstvo ni poligon za politična obračunavanja, ampak presneto resen resor, ki po učinkih presega mandat ene vlade, kar omenjeni govorec prav dobro ve, saj je bil več let eden glavnih akterjev v našem zdravstvu. Če bi bili problemi zdravstva tako enostavno in hitro rešljivi, potem se od osamosvojitve dalje ne bi zamenjalo 21(!) ministrov. Imel sem priložnost srečati se z mnogimi od njih, saj so bili v nekem trenutku celo moji pacienti. Moram reči, da je bil cilj vseh izboljševanje zdravstva, od katerega smo odvisni dobesedno vsi.

V predvolilnem času smo se naposlušali obljub o tem, da bo po volitvah vse drugače. A tako hitro in preprosto ne bo šlo. Ob vseh obljubah o rešitvah našega zdravstva bi se veljalo zavedati, da tudi v prevelikih čevljih dobiš žulje. Ne bom več polemiziral z izraženimi stališči. Ustavil bi se le pri problemu zdaj že kar vsesplošno sprejetega diskurza o zdravnikih »dvoživkah«. Trdim, kar bom tudi ilustriral z lastnim primerom, da je delo zdravnikov pri več delodajalcih del rešitve, in ne del problema. Pomenljivo pa je, da se zelo redko kdo spotika ob delo drugih javnih uslužbencev pri drugih delodajalcih ali v svojih privatnih podjetjih.

Čeprav sem bil redno zaposlen na Kliniki Golnik, sem od leta 1976 redno delal – polnih 38 let – vsaj enkrat na mesec – na Internistični prvi pomoči (IPP) UKC Ljubljana in na lastni koži izkusil številne slabosti našega zdravstva. Ali naj omenim parazitizem? Raje ne, ker je bilo takih primerov veliko, kar nedvomno ve tudi prej omenjeni govorec, saj je tudi sam delal na IPP. Poleg dela na IPP sem kot starejši specializant (!) trikrat na teden s soglasjem (!) delodajalca (dvakrat popoldne in enkrat dopoldne) hodil delat v ZD Kočevje, ki ni imel lastnega specialista za pljučne bolezni. Ali bi bilo bolj smiselno, da bi bolniki hodili v najbližje specialistične ambulante, te pa so za Kočevsko bodisi v Ljubljani bodisi v Novem mestu? Odgovor je verjetno jasen. Vodstvo Golnika je delo pri drugih delodajalcih celo spodbujalo. In nikakor ne sprejemam teze, da so zdravniki, ki delajo tudi pri drugih delodajalcih, »dvoživke«, ampak zelo dobra in koristna alternativa.

Nikakor se ne morem strinjati z izjavami aktualnega ministra za zdravstvo (namenoma sem uporabil ta izraz, ker je minister za zdravstvo dejavnost in zdravje cilj), citiram, »da interesne skupine v zdravstvu nalašč (!) ustvarjajo izredne razmere«. Ob tako poenostavljeni izjavi te kar zmrazi in se vprašaš, ali si slišal prav. In verjetno sem, če je bil odziv strokovne javnosti tako silovit in tudi glede na presenečen odziv voditeljice Odmevov na TV Slovenija 29. decembra. Ker v izjavi ni bilo nobene omejitve na razne vplivneže, ki se tako ali tako povsod prilepijo na državne jasli, je bilo očitno, da je minister mislil predvsem ali pa izključno na zdravnike. Ali je tak diskurz sploh mogoč v takih izrednih razmerah, ki bi jih lahko skoraj primerjali z razmerami v času covida-19? Take izjave se lahko primerjajo s tisto noro izjavo, ko so prejšnji vladi na vrhuncu epidemije očitali evtanazijo starostnikov. Kot zdravnika bi ministra povabil, da bi eno 24-urno izmeno prebil na IPP. V hipu bi spremenil svoje mnenje ter bi se za take izjave opravičil.

Ali bomo v teh pregretih razmerah kar naprej deležni stalnega obtoževanja prav tistih, ki dobesedno dnevno izgorevajo za preživetje naroda (pa naj se sliši še tako patetično)?