Zdravstvena ekonomija

Stiska v zdravstvu je velika, akutna in predvsem ekonomske narave. Dobri zdravniki, specialisti bežijo iz javnega zdravstva v zasebno, prav tako drugo medicinsko osebje. V zasebnem sektorju so plačila za tipske storitve enaka kot v javnem in te enake cene za storitve imajo v zasebni sferi za posledico dobičke in dobro plačano osebje, v javni sferi pa izgube in slabo plačano osebje.

Kolikor hodim zadnja leta po zdravstvenih ustanovah, mi je nekaj jasno: javni sektor ima slabo organizacijo in neizkoriščene kapacitete, zasebni teh težav nima. Dober zdravstveni delavec mora dobiti v javnem servisu takšno plačo in toliko dela kot v zasebnem ali celo višjo plačo, zato da bo tam ostal. Zdravstveni delavec ne bi smel dobiti tolikšne plače, kot to določa njegov plačni razred, ampak tolikšno, kot je za zdravstveno institucijo vreden. Plačni razredi so lahko osnovno zajamčeno izhodišče, ne pa uravnilovka. Ravno zaradi uravnilovke plačnih razredov odhajajo iz javnega zdravstva najboljši, ne najslabši delavci. Ta odhod je prava težava, ki jo je treba »nasloviti« oziroma rešiti s fleksibilnim nagrajevanjem.

Seveda je tudi normirani obseg dela v javnem sektorju sporen, enako nenormalno dolgi dopusti. Če gredo zdravniki popoldne delat iz UKC v druge ustanove, naj bo to le zato, ker v UKC ni dela, in le tako, da jih drugi ustanovi »posodi« UKC, kjer ta delavec dobiva edino plačo – odvisno od obsega in kakovosti dela.

Nelogična in nesmiselna je situacija, ko denar davkoplačevalci dajemo in ga je dovolj, ni pa ustrezne zdravstvene in socialne oskrbe. Da so v domovih starejših občanov postelje prazne, ker »ni osebja«, interes in denar pa sta velika, je skregano s pametjo. Javni sektor ni privatni sektor, ampak ne more se norčevati iz ekonomskih zakonitosti, mora jih razumeti in jih sebi v prid upoštevati.

V vseh poklicih so manj uspešni in bolj uspešni delavci in v vseh poklicih si najboljši in najbolj delavni zaslužijo višjo plačo, to je prav in je naravno. Zatiskanje oči pred tem je pripeljalo do krize, ki smo ji zdaj priča.

Ekonomijo poslovanja v zasebnem in javnem delu je treba ekonomsko izenačiti: direktorji v javnih ustanovah morajo imeti enake ekonomske možnosti nagrajevanja kot menedžerji v zasebnih institucijah. Predvsem pa mora ZZZS plačevati vse storitve v javnem delu in le tiste v zasebnem delu, ki jih javni del zares ne more realizirati. Zasebni sektor ima velike možnosti v dodatnih komercialnih zavarovanjih, ki razbremenjujejo javni del, ne smejo pa odžirati kadrov in dela javni sferi, in to lahko zagotovita le ekonomija in organizacija, tega ne morejo zagotoviti plačni razredi. Prav o tem govori Glas ljudstva, in ne vem, zakaj tega ne slišijo tisti, ki jih plačujemo za to, da nas slišijo.

Problem dobrega javnega zdravstva je – poleg profesionalizacije upravljanja – v ekonomskih razmerjih, v ničemer drugem. Upam, da bo ministrica z ekonomsko izobrazbo temu problemu kos.