Domovinski ožig

Kakšen dan po končani olimpijadi v Pekingu so v Kranjski Gori pripravili sprejem za še zadnje slovenske športnike, ki so tam nastopali, med njimi tudi dobitnika srebrne kolajne na tekmi veleslalomistov. O tem je na prvem programu poročala tudi TV Slovenija.

Kar me je ne samo motilo, še bolj me je razžalostilo, pa je bil špalir otrok, ki so športnika, ozaljšanega z olimpijskim odličjem, in še preostale ob njem pozdravljali z zelenimi zastavicami, na katerih je v tujem jeziku pisalo »I feel Slovenia«. Otroške roke bi morale ponosno mahati s slovenskimi zastavicami, ob himni našim edinim veljavnim državnim, slovenskim simbolom. Sram vas bodi, prireditelji sprejema.

In ko sem že pri simbolih. Ničkolikokrat se ob spremljanju športnih tekmovanj na TV Slovenija sprašujem, zakaj našim športnikom ob zmagah zaigrajo Zdravljico namesto slovenske državne himne. Vsaj tako zelo trdovratno vztrajno poročajo njeni poročevalci in komentatorji: »In spet bo zadonela Zdravljica! Vsem drugim zmagovitim pa zadoni njihova himna! Slovenska himna je združek 7. kitice Prešernove Zdravljice in istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla (1880 –1965). Pa naj jo igrajo ali pojejo. Vedno je le in edino – himna. Na TV Slovenija pa naj športne reporterje o tem poučijo.

In še tisto o »davnhilu«. V eni od oddaj Zlati ključi na TV3 je tekla beseda tudi o turističnem ugodju v občini Žirovnica. Eden od sogovornikov (menda je bil to kar gospod župan) se je pohvalil, da je občina poskrbela za ugodje kolesarjev, ki radi divjajo po gorskih poteh, za takšno kolesarsko progo, katere del je tudi »davnhil«, v originalu v angleščini zapisan kot downhill. Mislim, kaj mislim, prepričan sem, da so se ob tem tujerodnem pačenju hrupno v grobovih obrnili slovenski literarni veljaki, ki so bili doma pod Stolom – Fran Saleški Finžgar, France Prešeren, Janez Jalen. Tako burno so se zasukali, da so se še v Žirovnici tla zatresla.

Pa ta »davnhil« sploh ni kakšna izjema. Slovenska mesta, vasi, pokrajine so postali »destinacije«, nekaj, kar je zagotovo, ni več zagotovo, ampak je »definitivno« itd. Pikolovstvo? Prav! Ampak tudi: Narod, ki se ne spoštuje, konča pod tujčevo peto.