Z branjem se bomo izvlekli iz depresije in osame

Število kupcev knjig, je pokazala zadnja raziskava Knjiga in bralci,­ je v zadnjih letih padlo, število nebralcev in indiferentnih do knjig pa naraslo. Obiskovalci­ knjižnic gredo po branje manj pogosto, v najmlajši kategoriji­ bralcev, ki jo je zajela raziskava, tistih med 18 in 24 letom, jih 85 odstotkov bere tudi v angleščini. Kaj pa mlajši bralci? Je pandemija pri njih spodbudila ali ­zavrla branje?

Profesor na ljubljanski filozofski fakulteti Miha Kovač, ki zadnjih pet let sodeluje v mednarodni mreži E-read Cost, namenjeni raziskovanju sprememb, ki jih v bralnih navadah in razumevanju prebranega povzročajo zaslonske tehnologije, je o zdajšnji podalpski bralski kondiciji povedal:

»O branju med pandemijo po mojem lahko samo ugibamo, saj na to temo pri nas nihče ni izvedel resne raziskave. Moja hipoteza sicer je, da je pandemija utrdila navade, ki jih že imamo, bralci so brali še več, nebralci pa še več drsali s palcem po zaslonu, tisti, ki so nagnjeni k depresiji in/ali anksioznosti, so bili še bolj depresivni in anksiozni, ljudje s polnim in zanimivim življenjem pa so si ga naredili še bolj polnega in zanimivega ... k takemu ugibanju me denimo navaja nekaj indicev, ki kažejo, da se je po pandemiji prodaja knjig nekoliko povečala, a predvsem tako, da enako število kupcev kupi nekoliko več.«


 

Prepočasno vračanje v knjižnice

Podobno meni Savina Zwitter, predsednica Bralnega društva Slovenije. »V času epidemije, ko ni bilo pouka, so učenci in dijaki gotovo več brali, saj so od vsepovsod prihajali podatki, da je veliko več pisnih navodil za delo in samostojno uporabo učbenikov kot videogradiv ali srečanj v živo. Iz tega sledi, da so brali predvsem učbenike in drugo strokovno gradivo, primerno njihovi starosti.



O branju leposlovja pa iz izkušnje obiskovalcev šolske knjižnice gimnazije Bežigrad menim, da so tisti, ki tudi sicer veliko berejo, morda brali še več ali vsaj toliko kot navadno. O tistih, ki večinoma ne berejo ali berejo zelo malo, pa močno dvomim, da so te navade spremenili. Žal še nisem zasledila poglobljene in relevantne ­raziskave na to temo.«

Dragica Haramija, profesorica na mariborski univerzi, ki raziskuje predvsem otroško in mladinsko književnost, je opozorila: »Bralne navade otrok in mladih so se z zaprtjem šol in knjižnic gotovo spremenile. Skrb zbujajoče je, da se mladi uporabniki prepočasi vračajo v knjižnice. Po drugi strani je bilo v družinah, kjer berejo in imajo knjige doma, morda branja še več. Ugibam, a menim, da so bili zaradi nedostopnosti knjiž­nega gradiva najbolj prikrajšani tisti, ki jim starši knjig ne morejo kupiti.«
 

Pandemija neumnosti

Po mnenju literarne zgodovinarke in strokovnjakinje za mladinsko književnost Milene Mileve Blažič, profesorice na ljubljanski pedagoški fakulteti, so mladi bralci med 6. in 12. do 15. letom najboljši bralci, a jim okoliščine niso ravno naklonjene. »Velikanska škoda je, da mladim bralcem in/ali knjižničarjem, mentorjem, učiteljem in drugim pod pretvezo branja prodajajo knjige ne glede na kakovost. V času pandemije je nastalo več kot tristo 'pandemskih slikanic', v Sloveniji več kot deset, kar kaže na komercializacijo in nakupovanje oziroma prodajanje knjig pod pretvezo branja. Od 300 pandemskih slikanic – prebrala sem jih več kot sto – so tri kakovostne, ostale literarni kompost, znamenje novega infantilizma, ker so nekatere hkrati prevedene v več kot sto jezikov.«

​Milena Mileva Blažič je dodala, da je v elektronski obliki dosegljivih premalo slovenskih otroških in mladinskih del, »zato bo verbalno branje postopoma usihalo v korist vizualnega ali celo nebranja. Visoka bralna in pisna zmožnost je tudi politični problem, ker globalizaciji ni v interesu, da bi imela kritično maso, humaniste, avtonomne in znanstveno poštene subjekte. Poleg zdravstvene pandemije imamo opraviti s pandemijo neumnosti, ko nepismeni in polpismeni ne znajo govoriti, pisati in razmišljati. Na osnovi njihovega besednega zaklada je razvidno, da so nehali brati v 4. razredu osnovne šole in da razmišljajo med Bratovščino Sinjega galeba in Tajnim društvom PGC, ki ga mešajo z WTC in BTC.«
 

Slovenske težave z bralno pismenostjo

Januarja je vlada sporočila, da je na seji 19. decembra 2019 sprejela nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030 in s tem strateškim dokumentom prevzela svoj del odgovornosti za razvoj bralne pis­menosti prebivalcev in prebivalk Slovenije.

Med vzroki za nastanek strategije njeni avtorji v utemeljit­vi navajajo izsledke mednarodnih raziskav Pirls (merjenje bralnih dosežkov učencev 4. razreda), Pisa (merjenje znanja in zmožnosti 15-letnikov pri branju, matematiki in naravoslovju) in Piaac (največja mednarodna raziskava o stanju in uporabi kompetenc odraslih med 16. in 65. letom).



​Te raziskave so pokazale, da so se dosežki slovenskih učencev in učenk na področju bralne pismenosti pomembno izboljšali, a vendarle delež višjih ravni bralne pismenosti slovenskih osnovnošolcev, osnovnošolk, srednješolcev in srednješolk ni zadosten. Četudi mnogi obvladajo manj zahtevne (temeljne) bralne procese, jim višje ravni bralnih odzivov (npr. kritično vrednotenje prebranega) povzročajo težave.

Raziskava pri odraslih – zadnja je bila izvedena pred štirimi leti – je pokazala nezadostno stopnjo bralne pismenosti, Slovenci smo dosegali nižje rezultate od povprečja v OECD tako v bralni kot matematični in tehnološki pismenosti. Vlada je poleg strategije, ki bo dopolnjevala različne sprejete programe, pred­lagala tudi imenovanje nacionalnega sveta za bralno pismenost. Sestavljali ga bodo strokovnjakinje in strokovnjaki s področja pismenosti od predšolske vzgoje do tretjega življenjskega obdobja, ki pokrivajo različne vidike razvoja pismenosti, ter predstavniki vladnih resorjev, ključnih za razvoj pismenosti. Ena od ključnih nalog omenjenega sveta bo spremljanje izvajanja strategije.


 

Prepoznavanje lažnih novic

Tudi druga preverjanja so dala podobne rezultate. V raziskovalnem poročilu o slovenski mladini, stari od 14 do 29 let, z naslovom Slovenska mladina 2018/2019, raziskavo je izvedla fundacija Friedrich Ebert Stiftung, so bili odstotki ob odgovoru na vprašanje o branju knjig zgovorni: pogosto ali zelo pogosto se je branja v prostem času lotilo 22 odstotkov vprašanih, včasih ali redko 55 odstotkov, 23 odstotkov pa nikoli.

V knjigi Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, ki je pravkar izšla, je Miha Kovač ob komentiranju rezultatov mednarodnih raziskav, ki so pokazale, da ima četrtina slovenskih odraslih težave z razumevanjem enostavnih besedil, pri bralni pismenosti, kjer je Slovenija nekoliko nad povprečjem EU, pa je podpovprečno število otrok na najvišji ravni, zapisal:

»Vse to v seštevku pomeni, da zna, glede na povprečje v razvitih državah, razmeroma malo prebivalk in prebivalcev Slovenije prepoznati lažne novice, v kaosu družbenih dogajanj ugledati najrazličnejše vzorce ter v naravoslovju in družboslovju misliti reči, ki so včasih onkraj našega intuitivnega dojemanja sveta. Za vse to potrebujemo abstrakt­no znanje, zmožnost logičnega mišljenja ter široko in globoko besedišče – vse te sposobnosti pa pridobimo (tudi) z vživetim in globokim branjem knjig.«
 

Pomen domače knjižnice

Pred letom, ob lanskem mednarodnem dnevu pismenosti, se je uradno začel drugi Nacionalni mesec skupnega branja, s katerim se je tudi Slovenija pridružila široko zasnovani evropski bralni kampanji EU Reads (Evropa bere), ki povezuje bralne aktivnosti po Evropi z namenom dvigniti zavest o pomembnosti izobraževanja in pismenosti v zgodnjem otroštvu.

Letošnji bralski mesec, s katerim si sodelujoči prizadevajo z najrazličnejšimi dejavnostmi povečati zavedanje ljudi o pomenu in pomembnosti branja ter vse generacije spodbuditi k branju, izposoji in nakupu knjig, se je začel 8. septembra, sklenil se bo jutri. Na spletni strani projekta sta dve letošnji številki: 549 dogodkov in 157 izvajalcev.

Ob začetku meseca branja je na posvetu Branje kot vrednota pisatelj Marko Kravos, predsednik društva Bralna značka Slovenije, povedal: »Pozornost bomo po eni strani namenjali izjemni mreži splošnih knjižnic, po drugi pa poudarjali pomen domače knjižnice, ki ima velik vpliv na bralno pismenost in vzgojo bralcev za vse življenje. Kako pomembna je dostopnost do bralnih gradiv, smo se morda v celoti zavedli šele, ko so bile knjižnice in knjigarne zaprte. Tudi zato bomo posebej pozorni tako na mrežo knjigarn z možnostmi spletnih poti do knjig kot na pomen dostopov do e-zbirk različnih bralnih gradiv.«

Kovač je komentiral tudi ugotovitve raziskav Pisa in Piaac o pomenu domačih knjižnic v povezavi z matematično in bralno pismenostjo: kot kažejo podatki, ni pomembna velikost knjižnice, »največja razlika se je pokazala med tistimi, ki so odrasli v družini z majhno, in tistimi, ki so odrasli v družini s srednje veliko domačo knjižnico. Z drugimi besedami, skok z nič na nekaj deset knjig ­naredi za bralno pismenost več, kot če se domača knjižnica z nekaj sto knjigami poveča za deset knjig.«
 

Spravni prt slovenstva

Kravos je o branju v postnem času za Delo povedal: »Po mojih zaznavah se je število umetniških dogodkov zmanjšalo za dve tretjini, njihova dostopnost za občinstvo pa tudi za toliko. Edina umetniška zvrst, ki je dobila pospešek, je književnost. Edina prva pomoč ob pomanjkanju drugih performacijskih doživetij je knjiga: branje kot erotična dogodivščina, s katerim smo lahko potešeni v zasebnem kotu. Z njo se bomo izvlekli iz depresije in osame: kot posamezniki in družba.

V času omejenega gibanja in zbiranja je bralna tradicija na Slovenskem še kako odrešilna dejavnost. Ne nazadnje povezuje v skupnost generacije, podeželje in mesto, kulturniško preobjedene centre in podhranjene robove, ne nazadnje tudi čezmejno slovensko srenjo z matičnim utripom. Z Bralne značke je šel apel, da bi to stoletno navezanost na knjigo, ki je del naše identitete in nekakšen spravni prt slovenstva, podprli v kriznem štabu za odpravo zastoja v družbi in gospodarstvu po pandemiji. Ostal je brez odgovora. V njem smo predlagali vavčerje za nakup knjig. Saj je prav srednji sloj ta čas najbolj izgubil na kupni moči ... ustvarjalci pa kot v transu rojevajo knjige za današnji čas. Če v satovju ni medu, bodo pomrle čebele – z matico in vsemi ­ministrskimi troti vred.«
 

Slovenščina daleč in blizu

Potomci Slovencev v Banjaluki, Slatini in Prijedoru skrbijo za ohranjanje slovenskega jezika in kulture, številne dejavnosti društev dopolnjuje pouk slovenščine, ki ga organizira in financira ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, strokovno podporo nudi Zavod za šolstvo. Od leta 2010 je v te kraje Republike Srbske napotena učiteljica iz Slovenije, od jeseni 2012 tam poučuje Barbara Hanuš, ki je o letošnjem nenavad­nem letu povedala:

»V tem času imam zelo pozitivne izkušnje s svojimi učenci, otroki, mladostniki in odraslimi: ker nisem mogla v Banjaluko, so bile vse naloge na daljavo povezane z branjem, poslušanjem posnetkov avtorjev, ki so pripovedovali ali brali, gledanjem slovenskih filmov in gledaliških predstav. Učenci so se lahko učili, kadar so hoteli, ob delovnih listih so si nekateri vzeli več časa, da so preverili jezikovna pravila v različnih priročnikih ali prebrali dodatna besedila. Nekateri so ta čas izkoristili za poglobljeno učenje in so zelo napredovali.

Marsikdo, ki pri pouku ni bil glasen in aktiven, je zdaj pokazal veliko željo po učenju. Slovenske knjižnice so vsem omogočile brezplačno izposojo elektronskih knjig, zato je to pomlad več učencev bralo, prislužili so si priznanje Bralne značke Slovenije in priznanje projektov Rovka Črkolovka ter Knjižnica – vesolje zakladov. Slovenski filmski center je omogočal brezplačen ogled slovenskih filmov, to je bila tudi za učence dopolnilnega pouka slovenščine priložnost, da spoz­najo odlična slovenska dela.

Tudi gledališča so se odzvala in v času, ko so bile dvorane zaprte, objavila predstave na spletu. Marsikaj smo lahko videli in doživeli, čeprav le z domačega kavča. Nekatere knjige slovenskih založb so bile brezplačno dostopne, velik odziv pa so doživeli avtorji in knjižničarji, ki so se odločili za branje in pripovedovanje zgodb. Veliko pisateljev se je redno oglašalo prek spletnih strani, posnetke njihovega pripovedovanja so si ogledali tudi Slovenci v tujini. Avtorji otroških del so popestrili naše delo na daljavo.«