Dodatni predlogi za obdavčitev

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) naj se ohrani, ker je relativno najbolj poštena dajatev, a naj se bistveno poveča, in ostati mora v občinah kot namenski denar za komunalno opremo zemljišč.

Pri prodaji nepremičnin naj se poviša davek, ki je po nepotrebnem prenizek. Pri plačah naj se dodata davek za dolgotrajno oskrbo in davek na stanovanjsko oskrbo – obakrat po dva odstotka. Drastično naj se povišajo davki na luksuz, nezdrave pijače in nezdravo hrano ter cigarete. Več kot sto odstotkov naj se obdavči vse naprave, ki električno energijo pretvarjajo direktno v toploto, 90 odstotkov naj se obdavči dobiček ob spremembi namembnosti zemljišč v zazidljiva. Poviša naj se splošni davek na dodano vrednost (DDV) in zmanjša število izjem. Poviša naj se tudi davek na dobiček (podjetij).

Pobirajo naj se predvsem (ali samo) transakcijski davki, ki nastanejo ob transakcijah, ki so v interesu prodajalca in kupca. Davki naj se pobirajo, kjer sta denar in interes, tam ne bolijo in tam so pošteni.

Obdavčevanje vsega, kar ljudje imajo, so že zaslužili in je že bilo obdavčeno, je nepošteno in skregano z logiko. Gre tudi za poseg v lastnino, ki je bila že v socializmu (po nacionalizaciji) zaščitena, sedaj bi morala biti toliko bolj. Kje pa je meja tistega, kar imaš in ni treba obdavčiti, in tistega, kar imaš in mora biti obdavčeno? Nepošteno je nekaj obdavčiti, nekaj drugega, ki je vredno en evro manj, a se ne vidi, pa ne obdavčiti. Tudi pravično iskanje lastnine v nešteto oblikah je nemogoče izpeljati in ne pomeni nič drugega kot lov na čarovnice. Kar je nekdo pošteno zaslužil in že plačal davke, bi moralo biti nedotakljivo in ne bi nikogar smelo brigati, kaj je in kje je.

Preusmeritev davkov od obstoječih nepremičnin v nižjo obdavčitev plač, da si bodo mladi lažje kupili stanovanje, je infantilni nesmisel. V tem primeru bodo imeli vsi višje plače, ne le tisti, ki nimajo stanovanja, a plače bodo le malo višje, kar ne bo omogočalo bistveno lažjega nakupa nepremičnine. Dejanski interes vsakega delavca je, da so plače čim bolj obremenjene – zato da bo država dobila čim več sredstev za omogočanje dolgotrajne oskrbe na eni strani in na drugi strani za proizvodnjo cenejših stanovanj, ki jih bodo lažje kupili ali najeli, čeprav z nižjo neto plačo.

Problem neobstoja cenejših stanovanj za nakup ali najem lahko v celoti reši javni sektor, ki lahko zagotovi cenejše ali brezplačne komunalno opremljene lokacije, na katerih bi javni ali komercialni sektor gradil cenejša stanovanja za nakup ali najem. Ker tega ni sposoben, se je spustil na lov na čarovnice – na tiste, ki nekaj imajo, a tega ne morejo skriti.