Črna luknja civilizacije

Dolžnost politikov je optimalno upravljanje države in njenih podsistemov, je »služenje ljudstvu« v skladu z ustavo in na volitvah potrjenim programom. Mandat ne zajema ideološkega mesijanstva, še bolj izključuje hegemonijo enega.

Dve leti (2020–2022) smo bili priča popolni deformaciji legitimnega sloga vladanja – z izrojenim, pomeni objestnim, ponižujoče ciničnim vladanjem, ki smo se mu 24. aprila letos volivci uprli.

Govorimo o vladavini »princa temè« slovenske politike, o deviaciji, imenovani »janšizem«, proti kateremu se je takoj po prevarantskih vstopih strank v koalicijo dvignilo protestno gibanje in v dveh letih samo v Ljubljani izvedlo 105 manifestacij odpora. Politik kapacitete državnika bi se takoj obrzdal, prisluhnil ali odstopil. Frustrirani paranoični histerik (prosto po Žižku) pa se je odzival v njemu lastni maniri – s strupenimi tviti, z več represije, sovražnosti, cinizma in despotizma. Še danes ne odneha.

Da bi nam ponudil zloščeno javno podobo vladanja, je eno leto mrcvaril STA, RTV Slovenija še danes obvladuje, implantiral je pogrošno strankarsko TV in časopis, ukinil podpore neodvisnim, vse s ciljem nadzorovanega presejanja vsebin. Nastavljene strankine oprode so ukinili kritične oddaje, sprejeli kimavce v uredništva in v vodstvo do nedavnega poniževane RTV kot »javne hiše«. Kdo si želi namesto pronicljivih analitičnih novinarjev medle povprečneže, ki jim uredniki določajo meje novinarske radovednosti? Kaj pomeni, da predsednik vlade posega v avtonomijo novinarskega poklica? Da meje svojega intelektualnega obzorja vsiljuje prek osrednjega javnega medija? Pomislimo, kako banalen je razlog – le na ta način bo njegova podoba v javnosti takšna, kot si jo sam želi videti. Lastni primitivizem presaja v standarde avtonomnih poklicev. Stavka novinarjev 23. maja na RTV Slovenija je bila državotvorno dejanje. Zasluži si globoko spoštovanje in javno podporo.

Druga cvetka janšizma: da bi zvišal število zvestih privržencev, je premier dve leti skrbno izbranim podeljeval sinekure, funkcije, zaposlitve ... Celo ministru v sodni preiskavi. Množično, kot še nihče doslej. Še v izteku mandata to dela, s čimer ustvarja omrežje »odvisnikov«, saj prejemnike dejansko zadolži, da mu bodo usluge na volitvah vračali.

Če samo ti dve »dejavnosti« strnemo na skupni imenovalec, vidimo, da »načelnik« SDS razume poslanstvo politike v »kupovanju duš«, v vzpostavljanju njemu in stranki lojalnih vazalskih zavez. Kupovanje duš dopolnjuje z manevri za poneumljanje volivcev, kajti nerazgledani, zaplankani, neuki, s tviti bombardirani mu bodo prej nasedli. Ali je opisano početje vredno imena spodobne politike, je pokazal volilni rezultat. K vragu s politiko, ki se vzdržuje z dobrikanjem in poneumljanjem prebivalstva. Odraz samodržca, ki je osebni credo povzdignil v agendo države.

Od kod mu pooblastila za nasilno »glajhšaltanje« družbe? Mu nekaj dni »mučeništva« (JBTZ) in udeležba pri osamosvajanju države dajeta bianko alibi za nadaljnjih 32 let lomastenja po medijih, po ustavnih kategorijah avtonomnih vej oblasti, po vladavini prava, človekovih pravicah, enakosti pred zakoni? So zasluge tako neznanske, da dopuščajo nedotakljivost »teflonskega Ivana«, mu priznavajo dosmrtni status državniške ikone ne glede na to, kaj dela? O zaslugah poznamo druge resnice, povožene s samopoveličevanjem. Del teh je nedavno repenčenje o zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino. K sreči so ga ignorirali in preprečili razmah vojne po celini, enako, kot so prisebni posamezniki med osamosvajanjem zavrnili povelja za napad vojašnic. Naj stane, kolikor hoče, Ivanu, pardon, Janezu gre predvsem za to, da skvačka mit o narodnem preroditelju, prototip častivrednega državnika evropskega formata. Farsa ne zmore večjega absurda.

Lojze Peterle je nekoč izjavil, da je imela Slovenija pri osamosvajanju tudi srečo, da se ji je takrat »nasmehnila zgodovina«. Odtlej je zgodovina že nekajkrat smrkala, zadnji dve leti je prav gotovo jokala. Dveletna vladavina »janšizma« nam razkriva, da gre z vidika razvoja sodobne sproščene družbe z vesoljsko prispodobo rečeno za črno luknjo civilizacije.