Čas nesmisla

Ta naš svet. Da se človek z vzdignjenimi rokami v molitev ozre v nebo, pade na kolena in se razjoče do smrti ...

Iz Turčije in Sirije prihajajo po katastrofalnem potresu srce parajoči prizori trpljenja in nadčloveškega boja za življenje. Za vsako življenje. Življenje nima ne spola, ne socialnega statusa in ne starosti. Kopanje z golimi rokami, okrvavljenimi nohti naproti življenju tam nekje globoko pod tisočimi tonami betona in železa vzame dah. Komaj rojene deklice, še vedno s popkovino navezane na mrtvo mater, se je usoda usmilila in ji dala priložnost za življenje. Čaka na življenje. Ko se na rokah neutrudnih reševalcev odprejo oči triletne deklice, ko otrok zopet zadiha ... nikjer in nikoli takega veselja še enemu življenju. Čeprav vsepovsod ležijo izpod ruševin potegnjeni mrtvi, upanje, da se reši še kakšno življenje – ne pojenja. Empatija, ljubezen do sočloveka dosegata epske razmere. Ljudje iz vsega sveta, ki prekopavajo po ruševinah, govorijo isti jezik, gojijo iste upe in se vsi veselijo vsakega rešenega življenja.

A kaj, ko na drugem delu sveta besni vojna! Namen in poslanstvo vseh in tudi te vojne je – čim več smrti. Neopevano in tako vneto nalaganje orožja na plamene vojne v Ukrajini je pričevanje o zlu v človeku kot nasprotju dobrega v njem. Politiki in njihove vlade po svetu do poldneva izvažajo orožje, popoldne pa ponujajo pomoč nesrečnežem na območju katastrofalnega potresa. Naj razume, kdor lahko ... Trajajoča vojna na bojišču Ukrajine bo še naprej sejala smrt med slovanskimi brati, ob neomejeni podpori prostovoljnih dajalcev ukrajinske krvi. Vse kaže, da v tej vojni, katere del smo tudi mi, zmagovalca ne bo, poraženec bo zgolj razum. Ljudje smo slabi učenci, vsaj tako nam govori učiteljica življenja. Časa ni več niti za vrnitev v oslovsko klop življenja.

Razum in pamet nista bila nikoli v človeški zgodovini takšen neobvezni luksuz, kot sta danes. Koncept jina in janga kot univerzalnega dualizma in komplementarnosti dobrega in zla v človeku se nevarno nagiba h koncu zgodovine. Ni trenutek za pilatovsko umivanje rok, ampak je čas, da se že enkrat pogledamo v ogledalo. Ali pa morda Diogenova luč upanja ugaša? Da se človek prekriža in pljune, kot bi rekel Gogolj.