Brexit, nikoli končana zgodba

Boris Johnson je 19. oktobra 2019 predložil britanskemu parlamentu pogodbo o izstopu iz Evropske unije. Johnsonova pogodba se razlikuje od tiste, ki jo je zagovarjala nekdanja britanska premierka Theresa May, po tem, da Velika Britanija ne bi ostajala v carinski uniji za nedoločen čas (za izstop bi morala pridobiti soglasje E.), ne da bi pri tem sodelovala pri organih EU in soodločala, ter po drugačni ureditvi meje s Severno Irsko.

To pogodbo je podprl Macron, Merklova pa ji je nasprotovala. Poslanci britanskega parlamenta so v neskladju z britansko zakonodajo odklonili glasovanje o pogodbi. To pa zato, ker bi s tem pokazali volivcem, kakšni so njihovi nameni in interesi. Domnevno je večina poslancev britanskega parlamenta proti brexitu. Govorec, speaker parlamenta pa je celo, mimo pooblastil, naročil prvemu ministru, naj pisno zahteva od Bruslja, da podaljšajo obdobje pogajanj o pogodbi, kar je zadnji gladko odklonil in še nadalje vztraja z izvedbo brexita 31. oktobra 2019.



Vemo, da je večina prebivalcev Otoka na referendumu glasovala za brexit, ki bi se moral izvesti v roku dveh let – torej 23. junija 2018. Ker so interesi bruseljske in londonske elite in birokratskih aparatov proti brexitu, poskušajo na vse načine brexit preprečiti in to proti izraženi volji ljudstva. Za ta namen se celo maliči njihov pravni sistem, da bi dosegli svoj cilj. Zaradi tega je zelo težko predvideti, kaj se bo zgodilo. Nekateri zahtevajo ponovni referendum s pretvezo, da ljudje niso razumeli, o čem so glasovali, drugi pa si želijo preklic 55. člena pogodbe o EU (izstop iz EU).

Ta primer še enkrat dokazuje, da ljudje lahko glasujejo samo tako, da ugodijo globalnim neoliberalnim strukturam. Če se odločajo drugače, se postopki ponavljajo tudi večkrat in se temu sproti prilagajajo zakonske določbe in normativi. Pluje se v neraziskane vode, v navidezno organiziranem kaosu.