Bralna pismenost: začetki so pri otrocih

»Knjiga je kot voda, vsakokrat si utre pot …«

Resnično sem bila vesela, da se je zadnje mesece zaradi Frankfurtskega knjižnega sejma na več mestih govorilo in pisalo o knjigi in branju. Ljubljanski manifest je bil krasno sporočilo o pomenu branja v digitaliziranem svetu.

V nekaterih nerazvitih delih sveta so ljudje še vedno nepismeni, brez možnosti, da bi se naučili brati in pisati. Istočasno se razviti svet ukvarja s številnimi novimi pismenostmi, kot so bralna, zdravstvena, podnebna, finančna, digitalna … Priznam, da nisem najbolj finančno pismena, tudi do podnebne pismenosti mi še kar nekaj manjka. Mislim pa, da sem bralno pismena, karkoli že to pomeni. Sem strastna bralka. Odkar sem se naučila brati, sem nepopravljiv knjižni molj. Branje knjig je, po mojem mnenju, ne samo čudovito preživljanje časa in treniranje »duha«, ampak tudi med najbolj koristnimi in neškodljivimi eskapizmi. Po definiciji javne agencije za knjigo, kdo so t. i. »redni bralci« po številu prebranih knjig mesečno, celo presegam več kot deset prebranih knjig.

Zelo me žalosti nizka bralna kultura, nezanimanje za knjigo, še posebej pri mladih. Dokazano vedno bolj prevladuje izredno slaba bralna, govorna in celo pisna pismenost … Tudi v šoli se ne morejo – kljub bralnim značkam in obveznemu čtivu – pohvaliti, da so pri vzgoji in dvigu bralne kulture otrok in mladine posebej uspešni. Nemalokrat z neposrečenim izborom obveznega čtiva dosežejo obratni učinek, nezanimanje za branje. So res vzroki za to v digitalni dobi, pametnih telefonih, v prevladujoči komunikaciji po omrežjih, da ne omenjam umetne inteligence, ki bo morda v prihodnje brala namesto nas?

Imamo problem? Kje so odgovori, rešitve?

Na zadnjem letnem srečanju izobraževalcev odraslih, ki ga organizira Andragoški center Slovenije v sodelovanju z ministrstvom za vzgojo in izobraževanje, so bile v ospredju prav obravnave omenjenih pismenosti: finančne, bralne, podnebne, zdravstvene ... Med drugim se namreč končuje evropsko leto spretnosti. In če niste vedeli – odnos do branja, financ in podnebnih sprememb so uvrstili med spretnosti. Spet eden od terminoloških izrazov, ki jih producirajo evropski birokrati. Sama o poimenovanju, da so to spretnosti, ki se jih lahko naučimo v odrasli dobi, hudo dvomim. Še posebej, če pomislim na branje, odnos do branja in odnos do knjige. Ljubezen do branja, lepe besede in knjige se po mojem prepričanju začne pri malčkih in v družini. Knjiga je bila moja spremljevalka od otroštva, ves čas šolanja, študija, na poklicni poti, do danes, ko sem v pokoju.

Lepo je, da organiziramo odmevne knjižne sejme, zanimive dogodke, pogovore o branju in knjigah, knjižnice pod krošnjami ... Je vse to dovolj? FOTO: Leon Vidic/delo

Bralne navade in odnos do branja in pisane besede se začnejo in končajo doma, pri starših. Prepričana sem, da če berejo starši, berejo tudi njihovi otroci. Šola lahko to ljubezen še samo nadgradi.

Bralci knjige kupujemo in si jih izposojamo v knjižnicah. Bi lahko knjižnice storile kaj več za dvig bralne kulture? Res je, da knjižnice organizirajo tudi številne dogodke, promocije knjige, srečanje s pisatelji, razna bralna srečanja. So pa vse bolj digitalizirane, tudi pri komuniciranju z bralci. Kmalu knjižničarji ne bodo več potrebni, morda le še za razmeščanje in katalogiziranje knjig. Kaj pa njihova svetovalna vloga? Ne zdi se mi, da se je zavedajo, ker bi jo sicer bolje opravljali. Včasih imam občutek, da sem v banki in ne v knjižnici. V banki spregovorim z delavci za okenci celo več besed kot s knjižničarjem, ki me večinoma niti ne pogleda, kaj šele, da bi se zanimal za moje bralne navade, mi priporočal novosti v branje, se z mano pogovoril o dobri knjigi …

Modrovanje o bralni pismenosti in o tem, kako doseči večje zanimanje za branje in knjigo, je kot zgodba brez srečnega konca. Krasno je, da imamo projekte, ki nas na to opozarjajo in nam dajo misliti. Lepo je, da organiziramo odmevne knjižne sejme, zanimive dogodke, pogovore o branju in knjigah, knjižnice pod krošnjami in nosimo v javne zbiralnike podarjene knjige, ki jih lahko vzame kdorkoli. Pohvalno je, da se na stanovskih posvetih med drugim posvečamo tudi bralni pismenosti.

Je vse to dovolj?

Še vedno trdno verjamem, da je edina pot do bralne pismenosti doma pri starših in vzgoji ter ljubezni do knjige, branja in lepe govorne in pisne besede. Kasnejšega bralca in bralno pismenost vzgojijo pravljice, ki jih beremo otrokom za lahko noč, knjige na knjižnih policah, najbolje do stropa, darilo, ki je dobra knjiga …

Začetki so pri otrocih, za odrasle je pozneje že skoraj prepozno.

Spomnim se svojega očeta, ki je večino denarja zapravil za to, da je kupoval knjige. Za rojstne dneve in praznike je bila darilo knjiga. Nedavno je bila obletnica izida prve zbirke otroških knjig, ki izhajajo še danes: Čebelica. S sestro sva imeli vse številke, ki so izšle v času najinega otroštva. Pri nas doma so segale knjižne police vse do stropa, tako je tudi pri meni in moji sestri. Knjižne police do stropa so pri mojih nečakih in bodo verjetno tudi pri njunih otrocih …