»Že pred epidemijo smo opažali, da se jezikovni razvoj slabša, da učenci prve triade slabše izgovarjajo posamezne glasove (r, č, š, ž), kar je ​delno mogoče pripisati tudi dolgim čakalnim vrstam za logopeda. Težje oblikujejo povedi, premorejo manjši besedni zaklad, radi uporabljajo tudi tuje izraze, kot so 'lajkanje', kar je ena od posledic vse pogostejše uporabe mobilnikov in računalnikov,« je Eva Prohinar, učiteljica z ljubljanske osnovne šole Toneta Čufarja, strnila najpogostejše jezikovne težave učencev na razredni stopnji. Nekatere je epidemija oziroma zaprtje šol še poslabšala, zlasti pri otrocih iz neslovenskih družin.

Čeprav smo se pri opismenjevanju na daljavo trudile vsaka po svojih močeh, poudarja sogovornica, je učiti se glasove in črke v prvem razredu na daljavo nekaj povsem drugega kot v živo, ko to spremlja mnogo več ponavljanja, zapisovanja, glasne izgovorjave in je tudi pospremljeno s sličicami in grafomotoričnimi vajami. Na daljavo so učenci dobivali manj nalog in s tem manj vaj zapisovanja, pogovarjanja, poslušanja.

Tudi na OŠ Tabor 1 v Mariboru ugotavljajo, da sta epidemija in šolanje od doma pustila velike posledice na jezikovnem področju, predvsem pri otrocih, ki izhajajo iz družin, v katerih se doma ne pogovarjajo slovensko, in takšnih je na njihovi šoli, čeprav nimajo vsi statusa tujca, kar nekaj. »Pri tej skupini je manko največji, bolj kot z razumevanjem imajo težave z izražanjem, zapisovanjem, pomanjkljivim besednim zakladom. Večje težave imajo mlajši, ki imajo tudi manj stika zunaj kroga družine,« je povzela ravnateljica dr. Martina Rajšp. Dodala je, da se še trudijo nadomestiti izgubljeno in se jim prilagajajo tudi z manjšimi pričakovanji glede ravni znanja. »Bomo pa realno oceno tudi o pismenosti in bralnem razumevanju dobili predvsem z rezultati nacionalnega preverjanja znanja, vsaj starejših otrok,« je prepričana.

Veččutno učenje

Tudi Lara Brun, ravnateljica osnovne šole Frana Erjavca iz Nove Gorice, je prepričana, da se bodo primanjkljaji še pokazali. »Da bi se kljub šolanju preko zaslona vendarle naučili brati in pisati, so učiteljice poučevale po pet učencev naenkrat. A še vedno so morali starši pomagati, denimo, pri pravilni drži svinčnika in pisanju. Tisto, česar jim ni uspelo predelati v prvem razredu, so poskušali nadomestiti v drugem,« je opisala način dela, ki bi pustil čim manjše vrzeli.

Temeljitih raziskav o vplivu epidemije oziroma zaprtju šol na bralno pismenost še ni, pravi dr. Alenka Rot Vrhovec, asistentka za didaktiko slovenščine z oddelka za razredni pouk z ljubljanske Pedagoške fakultete, a na podlagi veliko stikov z učitelji poroča o podobnih ugotovitvah. Prvošolci naj bi po učnih načrtih obravnavali po dve črki na teden, torej bi vsaki posvetili po dve šolski uri in jih utrjevali skozi veččutno učenje.

»Da črke otipajo, vidijo, navsezadnje lahko tudi okušajo. To učenje skozi različne spoznavne zmožnosti je zelo učinkovito. Toda med šolanjem na daljavo so v nekaterih šolah že v prvem razredu pisali povedi, male pisane črke, za kar je bilo odločilno le spodbudno okolje, učiteljica z jasnimi cilji in ustvarjanjem spodbudnega okolja pa tudi družina, medtem ko na drugi šoli niso usvojili niti velikih črk in ni bilo dobro slušno razčlenjevanje. To se kaže zdaj in se bo poznalo tudi vnaprej. Tehniko branja je treba razvijati in tega ni bilo,« je dejala sogovornica. A poudarja, da vsi ne bodo imeli primanjkljajev oziroma so jih ob pomoči družine ali pa tudi učiteljic že nadomestili. »Toda vprašajmo se, kje so v zadnjih dveh letih otroci sploh kontinuirano poslušali knjižni jezik?« še dodaja.

Kot posledica fizičnega zaprtja šol se že kaže upad učne kondicije, pozornosti in motivacije, učenci hitreje vržejo puško v koruzo, vse to pa je temelj vztrajnosti tudi za branje. FOTO: Jure Eržen

Neučakani starši otežujejo izražanje

V naraščanju števila govornih napak se po besedah Alenke Rot Vrhovec zrcali marsikatera značilnost sodobnega življenja: od pomanjkanja časa staršev za otroke zaradi delovnih obveznosti in pehanja za materialnimi dobrinami do vse večje pozornosti – pri vseh starostnih skupinah – ki jo posvečajo elektronskim napravam. Otroci imajo tako že od malega vse manj priložnosti za pogovore s starši, in če ne usvojijo besedišča, če se to ne bogati, če težko ubesedijo svoje misli, je to lahko problem, ki jih bo spremljal med celotnim izobraževanjem.

»Starši so pogosto neučakani, otroke zavirajo v samostojnosti tudi s polaganjem besed v usta, namesto da bi počakali, da bi sami izrazili svoje mnenje, želje. Manj je medvrstniškega druženja in s tem pogovarjanja, ki so ga nekoč razvijali med igranjem na dvorišču. Če pa že je, cela skupina otrok bulji vsak v svoj mobilnik. Jezik je treba uporabljati, treba je pridobiti govorne izkušnje, tudi učitelji jim morajo čim večkrat dati priložnost, da spregovorijo, se izrazijo,« navaja razloge in rešitve, vse skupaj pa spremlja tudi pomanjkanje logopedov.

Toda po besedah Alenke Rot Vrhovec, ki je dve desetletji poučevala na razredni stopnji, se ponujajo preproste rešitve. Mar ni lepo, poudarja, ko otrok sedi v naročju starša ali starega starša in mu ta bere pravljico, tako branje poveže s pozitivno izkušnjo za vse življenje. Tudi v šoli je mogoče nevsiljivo privzgajati bralno kulturo, ki je odločilna za ustvarjanje bogatega besedišča; da vsak dan preberejo pravljico, lahko tudi v parku ali na travniku, branje in poslušanje pa dopolnijo s pogovorom in likovnim poustvarjanjem. Ko otrok usvoji vezano branje, je dobrodošla vsaka spodbuda.

»A tu je zelo pomemben pristop, kot pri bralni znački. Da si otrok lahko prosto izbira gradivo in da učitelj preverjanje izpelje nevsiljivo. Lepa priložnost se mi zdijo čajanke, da se, denimo, v jutranjem varstvu pogovarjajo o knjigi, ki jo je nekdo prebral, učiteljica pa potem to zabeleži kot opravljeno. Vrstniki imajo velik vpliv na izbiro gradiva in zanj navdušijo sošolce,« je povzela svoje izkušnje. A dokler otrok ne obvlada vezanega branja, ki se ga mora naučiti v šoli (in ne doma), mu ni smiselno prigovarjati beri, beri, saj to lahko povzroči ravno nasprotni učinek.

Učna kondicija temelj bralne vztrajnosti

Kot posledica fizičnega zaprtja šol se že kažejo upad učne kondicije, pozornosti in motivacije, učenci hitreje vržejo puško v koruzo, povzemajo sogovornice, vse to pa je navsezadnje temelj vztrajnosti tudi za branje. Kako pa ga spodbujajo v šolah?

Poleg bralne značke, v okviru katere bere približno 70 odstotkov slovenskih osnovnošolcev oziroma okrog 140.000 bralcev, imajo na ljubljanski osnovni šoli Toneta Čufarja tudi Bralno muco, v okviru katere doma preberejo od šest do deset knjig in o njih pripovedujejo sošolcem v knjižnici ali v podaljšanem bivanju, s čimer krepijo tudi pripovedovanje, izražanje, govorno nastopanje.

Eno uro slovenščine na teden namenijo obisku knjižnice, pri pouku imajo tudi branje daljših del v nadaljevanjih, kot so Pika Nogavička, Ostržek ali Piki Jakob, ki jih zelo radi poslušajo. Ob petkih vsak s svojo knjigo, tudi učiteljica, pol ure berejo v tišini.

»Spodbujamo jih tudi z mesečnimi bralnimi listi oziroma glasnim branjem po sedem minut na dan, ki naj bi jim prisluhnili tudi starši. Toda medtem ko so za bralne spodbude otroci zelo motivirani, se bralni listi v nekaterih generacijah obnesejo, v drugih ne,« opaža učiteljica Eva Prohinar. Vsa ta prizadevanja se jim zdijo pomembna zlasti za šolsko delo v višjih razredih, ko morajo biti učenci samostojni in veliko gradiva predelati sami. Pa je zato kaj več bralcev v višjih triadah? »Težko bi rekla, saj mnogi knjige zamenjajo za mobilne telefone. A po izkušnjah s predpisanim gradivom najstnikom bi rekla, da bi jih morali posodobiti oziroma izbrati bolj aktualne, čeprav je klasična dela vendarle treba prebrati,« je povedala. Z vsemi spodbudami branja pa znanje slovenščine hitreje usvajajo tudi učenci tujci in se tako hitreje in lažje vključujejo v razred in šolanje.

Tudi v šoli je mogoče nevsiljivo privzgajati bralno kulturo, ki je odločilna za ustvarjanje bogatega besedišča; vsak dan preberejo pravljico, lahko tudi v parku ali na travniku, branje in poslušanje pa dopolnijo s pogovorom in likovnim poustvarjanjem. FOTO: Leon Vidic

Na novogoriški osnovni šoli Frana Erjavca zadnje desetletje poskušajo za bralno značko navduševati s septembrskim Večernim branjem na šoli, na katerem sodelujejo učenci vseh razredov. Učitelji in knjižničarki jih nagovarjajo tudi s knjižnimi novostmi.

»Število vključenih v bralno značko vseh devet let ostaja približno enako skozi vsa leta, je pa res, da starejši, kot so učenci, večji je osip. Veliko je takšnih, ki preberejo tri knjige, potem pa odnehajo, tako da bralne značke ne bi končali brez spodbude in prigovarjanja učiteljev,« prizna ravnateljica Lara Brun. Na OŠ Tabor 1 v Mariboru je zmanjševanje zanimanja in motivacije čutiti že desetletje, ugotavlja ravnateljica Martina Rajšp, kljub trudu in spodbudam, tudi knjižničarke. Učenci se z literarnimi deli srečujejo s pomočjo projekta Rastemo s knjigo in pri bralnih krožkih, a je za vključitev odločilno predvsem, kako priljubljena je učiteljica, ki vodi krožek.