Blejske gozdove je treba bolje zavarovati

Pred tridesetimi leti in več smo se izjemno zavedali pomena gozda in smo ga negovali »kot punčico svojega očesa«. Proizvedeni les pa je napajal slovensko lesno industrijo, ki je dajala delo velikemu številu prebivalstva.

Takrat smo se zavedali, da kljub lastništvu dobrobit in učinki gozda na življenje pripadajo vsem. V tem smislu koncept tako imenovane lastne porabe (obvezna oddaja), ki je lastniku omogočal rabo lesa z omejitvami in razpolaganje z lesom za lastne potrebe (hiše, gospodarska poslopja), višek pa je po dobri ceni prodal Gozdnemu gospodarstvu (GG), ni bil tako napačen. Koncept je bil za gozdno lesno verigo optimalen, prilagojen času združevanja dela in sredstev ter kontroliran v tej meri, da je preprečeval velike kraje. Obenem je koncept omogočil oskrbovanje široko razvite lesne industrije, ki se je v novih razmerah sesula, v dodatni meri pa se razvila preko meje.

Sistem »demokracije«, ki po novem upošteva pretežno privatni ekonomski učinek, pa rezultira najhitrejši postopek prevoza ogromne količine lesa z Mežaklje, Radovne, Pokljuke, Jelovice, iz cele Slovenije skozi Karavanški predor največ v tujino. Sistem je likvidiral napol amortizirano centralno mehanizirano skladišče na Rečici (obvezno lupljenje iglavcev) in stoletno žago, enako se je zgodilo po vsej državi. Sistem je vzpostavil na našem koncu (vse v TNP – gozd s posebnim pomenom) samo eno mobilno skladišče s certifikatom, vsa ostala so brez, v gozdu ob kamionski cesti pa so ogromne deponije smrekovega lesa z dovoljenjem ZGS. Neobeljena smrekova hlodovina in njen prevoz sta danes dodatna temeljna razloga za razvoj lubadarja. Prvi razlog je nepravočasno pospravilo lubadark in gozdni nered. Odločbe se ne izdelujejo v roku. Za pospravilo žledoloma v letu 2014 po osamelcih okrog Blejskega jezera so potrebovali leto in pol, po starem režimu bi bil pospravljen v treh mesecih, promenado okrog jezera bi namesto meseca in pol pospravili v dobrem tednu dni.

Sistem je z izgradnjo gozdne ceste na Bošt uničil parkovno doživljanje pohodnikov, na zahodnem delu Mežakle, ki je sicer zadovoljivo odprta za žično spravilo, pa je zgradil »gozdno cesto« tudi po strogo varovalnem gozdu tik pod vrhom Jerebikovca. Sistem, katerega neurejene vlake so stalnica, je tako čisto po nepotrebnem uničil izjemno »razglednico Kranjska dolina«. Podobno velja za podobo starih smrekovih debeljakov nasploh. Sistem, ki še za napol razpadle »kište« za pesek ne poskrbi, tudi za rampe na gozdnih cestah ne. Na Mežakli stoletne »kraljeve, maršalove, lovčeve, gozdarjeve« steze ni več. Pred staro gozdarsko hišo pa te pričaka napis »Triglav p. house«, ponavadi prazna. Sistem, v katerem so se kraje razmahnile v nove razsežnosti. Razpad starih GG-jev, ukinitev centralnih mehaniziranih skladišč s svojimi rednimi inventurami, nepopolne evidence, nedosledno izvajanje zakonodaje s področja gozdarstva (sklepi, izvršbe) ... predstavljajo rajske prilike za dolgoprstneže. »Vrabci čivkajo«, da danes v Sloveniji »izpuhti« zelo veliko lesa. Plen gre v roke posameznikov, družbi pa ostajata osiromašen gozd in propadla gozdno-lesna veriga.



Ja, »režim« izpred tridesetih let, ki je znal iz hlodovine dobiti ne ravno 120 odstotkov lesa, kakor ga dobijo Avstrijci, ampak le kakšen odstotek manj, in je lesna veriga v celoti delovala, je omogočal tudi primerljivo število zaposlenih v lesni predelavi in je ne samo solidarnostno podpiral ekonomsko podhranjena gozdnogospodarska območja v okviru republike, ampak so se tudi večje ujme pospravljale solidarno s skupnimi akcijami. Gojil je izjemno posrečeno biološko amortizacijo. Gradil je gozdne ceste, zagotavljal je 100-odstotno realizacijo vseh gojitvenih in varstvenih del – ne samo v državnih kompleksih, tudi v zasebni posesti je bila realizacija večja kot danes. Podpiral je tudi javno vlogo gozda. Medtem ko je stari »režim« omogočal univerzalni pristop, celovito, učinkovito, usklajeno delo z edinstvenim narodnim bogastvom, ki je obsegalo 80 odstotkov državnih gozdov, in univerzalno enotno gospodarjenje z gozdovi (načrtovanje in izvajanje pod isto streho), so se po novem funkcije razdelile na več subjektov z različnimi pogledi na stroko in zelo različnimi interesi, pa tudi s pomanjkljivim nadzorom.

Triglavski narodni park je izjemna narodova vrednota. Država bi morala omogočati načrtovano in strokovno upravljanje v javnem interesu z edinim narodnim parkom, ki ga imamo. Zato bi bilo nujno najti način, kako bi območje parka ponovno prišlo v državno last (zavest.net, št. 7).

Strojna sečnja je v prvi vrsti problem varstva gozdov. Zaradi obilice konkurenčnega materiala in hudih poškodb na tleh, sploh v pogojih tal z manjšo nosilnostjo (Pokljuka, Pohorje), gre za hudo zlorabo, izključno v suhem in zmrzlem. Strojna sečnja je brez dvoma najprimernejša za pospravilo ujm. Tudi smrtnih žrtev je odločno preveč v primeri s številom nekoč.
Pomemben vidik upravljanja z gozdom je ohranitev vodnih virov, še posebno pitne vode, s platojev Pokljuke, Mežaklje, Prnikov. Tudi vode z območja pojezerja Blejskega jezera so močno ogrožene. Ogrožajo jih raba umetnega gnojila (tudi na smučiščih), gnojevke in nevarni odpadki.

Poleg tega se nekontrolirano (brez zakonodaje) pojavlja nov problem tudi v gozdu s posebnim pomenom in varovalnem gozdu, kot so na primer Brje in dolina Save Dolinke in Straža, kjer gre za poudarjeno estetsko vlogo in vrhunsko doživljanje gozda. Zaradi vsiljivcev, kot so zip-line in adrenalinski parki (hude poškodbe drevja), je intimno doživljanje gozda nadomeščeno s cvilečim spakovanjem po žicah samo adrenalina željnih obiskovalcev. A so celo gozdarji zavoda za gozdove in zavoda za naravo mnenja, da ni nikakršnih vplivov na gozd in njegove funkcije. Skrajni čas je, da se sprejme odlok o gozdu s posebnim pomenom v občini Bled, ki je bil predlagan že leta 2011. V zvezi z zaščitenim ambientom Bleda in malo širše Blejskim kotom je nujno treba omeniti izjemno naravno in kulturno dediščino, to so Riklijeve sprehajalne poti, ki so prevečkrat žrtve neprilagojenega gozdarjenja. Da ne govorimo o neskladnih posegih v urbanem delu kraja, trenutno aktualnem hotelu Europa, na primer.

Glede na naravne danosti Slovenije bi bilo smiselno čim prej zavarovati ambient Slovenije, da bi lahko preprečili razne umetne otoke v našem morju, nemogoče stolpe, brvi, vetrnice do zip-linov vsepovsod ... Pri vsem tem vnašanju tujkov v naravni prostor pa ne gre prezreti problema prekomernega hrupa in osvetljevanja.