Apel za ustavitev vojne v Ukrajini z mirovnimi sredstvi (2)

Delo je 6. maja na 7. strani objavilo javno pismo z zgornjim naslovom.

Smo že imeli apelov za ustavitev vojne v Ukrajini – in kaj se zgodilo z njimi?

Ustavitev vojne pomeni ustavitev agresije in agresorja.

Vojna se je začela z agresijo vojske Ruske federacije in se še vedno nadaljuje. Agresor je sicer dovolil možnost pogajanj, ki so bila usmerjena samo na pogojevanja obnašanja države, ki trpi agresijo in poskuša doseči mir s čim manj negativnih posledic.

Agresor vsiljuje predajo, bele zastave in obljube prihodnjega obnašanja samostojne države Ukrajine. Med vsem tem časom se oborožene borbe nadaljujejo. Agresor uporablja pri tem najboljše enote in najbolj sodobne metode in sredstva bojevanja. Kako je potem možno, da nekdo sklepa, da se je treba »distancirati in zoperstaviti pošiljanju novega in novega orožja Ukrajini v vojni z Rusijo«? Logično in pravilno se ugotavlja, da poteka »vojna z Rusijo«, kar sicer Rusija zanika in uporablja milejši izraz »preventivne vojaške operacije« ter s tem dokazuje, da je vojno začela Rusija.

Orožje naj ne bi prineslo miru Ukrajini in bi se bilo treba nenehno pogajati za »trajni mir z Rusijo«? To pa je nelogično. Rusija je izvedla agresijo in bi potem Ukrajina kot napadena ponujala mir in tudi vsi mi ostali v Evropi? Seveda, kritiki potrebne večje obrambne moči Ukrajine svetujejo ravno to: »Vsi se moramo boriti za mir, včasih žal tudi s sprejetem kakega grenkega kompromisa«, in to seveda, kot kaže tako pisanje, nikakor ne velja za agresorja, ki, če iskreno želi mir, lahko takoj ustavi vojno, pa je noče, ker ima načrt, da gre naprej ali nazaj vse do zmage.

V vojni, še posebej v vojni, so dragocene izkušnje, predvsem pa sveže izkušnje. In kaj o tem pravi sveža izkušnja obleganja mesta Kijev? Kam so šle te udarne ruske vojaške sile, ki so ga oblegale? Koliko žrtev so imele? Kakšne zločine so storile? Ali to pomeni, da je obramba Kijeva bila ukrajinska zgrešena poteza in velikanska napaka? Seveda ne!

Poskušajmo se učiti iz neposrednih vojnih in vojaških izkušenj, in če želimo, da agresija ne bo še širša, močnejša in svetovno nevarna, ostaja možnost, da se agresorja ustavi na način, kot to poskuša Ukrajina v svoji krčeviti, težki in krvavi obrambi, ki je tudi obramba Evrope, s tem tudi Rusije, ker ruski narod ni nič kriv, da ima tako noro vodstvo. Eni se tega zavedamo, drugi pa ne. Bog ve, če se pri teh, ki se tega ne zavedajo, sploh da kaj spremeniti? Za ta čas naj se Ukrajini pomaga, da večkrat ponovi uspešno vajo iz obrambe Kijeva.