Ali potrebujemo novo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju?

Minister za šolstvo Jernej Pikalo je pred kratkim napovedal, da bo prišlo do snovanja nove, že tretje Bele knjige o vzgoji in izobraževanju, gotovo v pričakovanju, da bo to pomenilo pomemben korak k reševanju raznih problemov na tem področju.
Velja se ozreti, kakšno vlogo sta odigrali prejšnji Beli knjigi, zlasti zadnja iz leta 2011, ki naj bi bili kot plod intenzivnega dela množice strokovnjakov kažipot in spodbuda za pozitivne spremembe v šolstvu.

Mimogrede: žal se pri nastajanju in oblikovanju sklepov mnenja učiteljev praktično niso upoštevala, čeprav je bilo izvedeno anketiranje na zelo velikem vzorcu. Samo za primer: anketirani učitelji so večinsko nasprotovali uvedbi tujega jezika že v prvi namesto v četrti razred. Prav tako jih je bila večina za besedno ocenjevanje vedenja, ki se vpiše v spričevalo. Zakaj spraševati, če se (večinskega) mnenja ne upošteva?

Ne samo to. Tudi vrsta utemeljenih predlogov piscev Bele knjige pozneje ni bila upoštevana. Naj omenim le načelo trajnostnega razvoja, ki »mora postati eno ključnih načel vzgoje in izobraževanja v Sloveniji … Znanja in ravnanja, povezana s trajnostnim razvojem, je potrebno na sistematičen, koherenten in celovit način vgraditi v vzgojno-izobraževalni sistem od vrtcev naprej tako, da bo v šolskem sistemu eden ključnih temeljev, ki oblikujejo znanje, stališča, vrednote in delovanje mladih generacij.« To načelo se je pozneje upoštevalo le zelo parcialno, kar je obžaloval tudi vodja ekipe pri pisanju Bele knjige dr. Janez Krek. Še en primer: v poglavju o izobraževanju strokovnih delavcev se na področju mentorstva študentom in tudi pripravnikom predvideva, da si mora mentor z ustreznim izpopolnjevanjem pridobiti licenco in da se njegovo delo kot tudi delo partnerskih inštitucij sistemsko uredi ter ustrezno strokovno in finančno ovrednoti. Poudarjena je bila tudi potreba po bistveni razbremenitvi učnih načrtov. Kot vemo, se nič od tega do sedaj ni uresničilo.



Če torej podrobno preberemo prejšnji dve Beli knjigi, je v njih na načelni ravni zaobjeto marsikaj, kar bi bilo treba upoštevati in uveljaviti, pa se to ni zgodilo. Ali bo nova Bela knjiga, katere sestavljanje je povezano z angažiranjem množice strokovnjakov in z visokimi stroški, kaj uspešnejša pri izboljšanju pomanjkljivosti obstoječega sistema?

To, kar potrebujemo in (zaenkrat) pogrešamo, je poleg jasne vizije dosledna strategija postopnega uveljavljanja zastavljenih ciljev, ukrepov in načel v praksi, kot jo imata na primer Finska ali Škotska, na kateri se tako radi sklicujemo. Drugod vedo, da je za uspešno uveljavitev neke novosti potrebna »sistemska integriteta (…) kot zaveza celotnega izobraževalnega sistema, kjer se povežejo vsi deležniki – učenci, učitelji, raziskovalci, šolski inšpektorji in oblikovalci politik«. In potrebno je vztrajati, deset, petnajst let in več. Tudi mi bi potrebovali več kontinuitete – navezave na pozitivne izkušnje in dosežke iz preteklosti, pri nas in v tujini, na katere pri raznih ukrepih in vedno novih projektih tako radi pozabljamo. Potrebujemo zlasti tudi tesnejšo povezanost, sinergijo, vseh, ki lahko k procesu utemeljenih izboljšav prispevajo – predstavnikov šolske politike, visokošolskih in drugih strokovnjakov, predvsem pa tudi učiteljev samih.

Če menimo, da nam bo za izboljšanje stanja dovolj nova Bela knjiga, pa če bo še tako kvalitetno napisana, in morda na njej temelječih nekaj novih zakonov in predpisov, me to spomni na verovanje nekdanjih skupnosti v moč zaklinjanj in izgovarjanja posebnih čarovnih obrazcev pri zdravljenju raznih bolezni …

P. S.: To sem zapisala, še preden so prišle v javnost podrobnosti o piscih nove Bele knjige, kar je poleg vsega zamajalo še moje prepričanje o tem, ali minister resno misli zagotoviti njeno strokovno relevantnost.