Šala, ki se nikomur ne zdi smešna

Kdor si drzne trditi, da obrambni minister v odstopu Karl Erjavec ni pustil nikakršne omembe vredne zapuščine na obrambnem področju, močno pretirava. Erjavčev portret in uvodne misli krasijo 44 strani bele knjige o obrambi. Dokument, ki naj bi s priporočili usmerjal razvoj Slovenske vojske in obrambnega sistema do leta 2035, so javnosti predstavili včeraj, dva dni prej je Erjavec napovedal umik iz politike.

V uvodu je zapisal: »Rezultat našega strateškega razmisleka je Bela knjiga o obrambi Republike Slovenije, ki predstavlja visoko raven usklajenosti pogledov znotraj obrambnega resorja o prihodnjem varnostnem okolju in potrebnih ukrepih za dvig obrambne sposobnosti države, ob upoštevanju realnih človeških, ekonomskih in drugih zmogljivosti.«

Edino, kar se je izkazalo za usklajeno ob predstavitvi bele knjige, je bil ogenj kritik. Letelo je z leve in desne strani politične mavrice. Nekateri so opozarjali, da postavljeni kadrovski cilj ob sedanjem trendu, ko število v vojski novozaposlenih nikakor ne doseže števila tistih, ki slečejo uniformo, ne upošteva realnih zmogljivosti in potreb države. Drugi, ki so pred kratkim predlagali ponovno uvedbo naborništva, pa so se spraševali o alternativah za dokončanje profesionalizacije vojske, ki so ga pred 17 leti sami zagovarjali.

Zdi se, da politiki z napisanim niso zadovoljni, a tudi dolgoletni častniki, ki vojsko poznajo v drobovje, niso navdušeni. Ne navdušuje jih niti knjiga niti muhe politikov, ki bi se sredi poti profesionalizacije radi obrnili nazaj v preteklost. Kar poznamo kot preprogo, pod katero pometemo težave, je lahko tudi bela knjiga. Težav sicer ne skrije, njihovo reševanje pa pomakne daleč v prihodnost. Rezultat enega in drugega početja je podoben, problemi niso rešeni, le za trenutek pozabimo nanje. Zaradi slabe opremljenosti in pomanjkanja kadrov vojska serijsko dobiva negativne ocene za pripravljenost na delovanje v vojnih razmerah. Da bi sedanji predlog ponovne uvedbe naborništva ali bela knjiga to stanje izboljšala, v najboljšem primeru zveni kot slaba šala, ki se ji nihče ne smeji.