Ali od najmlajših prehitro zahtevamo preveč?

Iz vrtca neposredno v kruti, z opravili (pre)natrpan vsakdanjik, kjer za uspe šteje, kako dobro znaš ponavljati snov, izkušnjo prvega razreda osnovne šole opisuje mama prvošolca. Nemalo staršev razmišlja, da bi odložilo začetek šolanja, vrstijo se pobude po razbremenitvi otrok. Bela knjiga o vzgoji in šolstvu, ki bo začrtala pot šolstvu, se pripravlja.



»V prvem razredu gre popolnoma zares. Učni proces je intenziven, učitelji skrbno sledijo natrpanim učnim načrtom. Otroci pišejo v zvezke črke in števila, označujejo, koliko zlogov ima posamezna beseda, in ugotavljajo, na katerem mestu v besedi je določen glas. Berejo pravljice, rišejo, izpolnjujejo delovne zvezke, pišejo preverjanja znanja, berejo knjige za bralno značko, dobivajo domače naloge, se učijo angleških besed. Na pamet se učijo pesmic, o stvareh, ki jih spoznavajo, so vprašani,« še našteva mati treh otrok, najmlajši je v prvem razredu. Po njenih izkušnjah se je intenzivnost učnih procesov v zadnjih šestih letih, ko je njen prvi otrok nosil rumeno rutko, vsekakor povečala. »Ni čudno, da je vse več ozaveščenih staršev, ki odložijo šolanje svojega otroka in mu omogočijo leto dni brezskrbnega otroštva,« je še prepričana.

Da je v prvi triadi preveč faktografskih podatkov, otrokom pa dopuščamo premalo ustvarjalnosti, opozarja ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca Marjan Gorup: »Glavni problem našega šolstva je, da presegamo hitrost dozorevanja otrok, in jim v tem delu odvzamemo, kar bi morali doživeti, dajemo pa jim tisto, česar še ne potrebujejo.«



»Živimo v strašnem pomanjkanju vzgoje in velikih količinah podatkov, ki jih otroci pozabijo, saj je to njuno, da se možgani očistijo navlake,« je prepričan Gorup. Razlogov, zakaj se zdi, da so razmere v prvi triadi osnovne šole postale preveč naporne, ne vidi zgolj v natrpanem učnem načrtu. »Pravzaprav učni načrti v prvem triletju od učiteljev ne zahtevajo, da bi morali biti prezahtevni do otrok. To je rezultat odnosov, ki jih soustvarjajo učitelji, starši in učenci. Soustvarjamo napetosti, ki so prevelike.« Opozarja, da prva triada osnovne šole vsekakor zahteva korenite spremembe, a z veliko mero razmisleka, predvsem pa opozarja, da se šolstva ne da spreminjati na kratki rok in v naglici.
 

Potrebna je analiza

Razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek pravi, da vse večji delež otrok, katerih starši so se odločili, da za leto dni odložijo vstop v prvi razred, vsekakor kliče po poglobljeni analizi vzrokov za takšen trend in seveda spremljanju učencev, ki jim je bilo za eno leto odloženo šolanje, čeprav opozarja, da gre še vse za manjši delež šoloobveznih otrok. Na vprašanje, ali se od šestletnikov zahteva preveč prekmalu, odgovarja, da razvojna psihologija ne more določiti točne starosti, pri kateri bodo vsi otroci pripravljeni na šolo. V Veliki Britaniji, denimo, otroci vstopajo v osnovno šolo pri petih letih, na Finskem pri sedmih. Pomembno je, pojasnjuje, predvsem, ali se ujemata starost otroka in šolski program. Pravi, da bi se bilo vredno vprašati, kaj se je zgodilo, če se je kaj, s prvim triletjem v primerjavi s triletjem, uvedenim v poskusnem letu 1999 (na vse šole pa leta 2003), in pojasnjuje: »Učni načrti so bili določeni na podlagi standarda znanja ob koncu triletja, tudi standard pismenosti, upoštevajoč velike individualne razlike v hitrosti razvoja in učenja med enako oziroma podobno starimi otroki.« Pojasnjuje, da nekateri otroci ob vstopu v osnovno šolo že znajo pisati in brati, drugi morda potrebujejo leto in več, da osvojijo osnovne spretnosti pisanja in branja.

Potrebne so razprave

Smernice, ki so privedle do sprememb v učnih načrtih in intenzivnejšega opismenjevanja že v prvem razredu, je določila bela knjiga o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011. Profesorica Mojca Šebart s filozofske fakultete pojasnjuje, da je bilo prvo triletje devetletke z zakonodajo iz leta 1996 zasnovano kot zaokrožena celota. Razvojni in vzgojno-izobraževalni cilji naj bi učiteljem in otrokom omogočali dovolj časa, da pridobijo izkušnje in znanje. Učni načrti so bili zato sestavljeni tako, da so določali cilje in standarde znanja za vsak razred posebej, a z namenom, da jih učenci lahko dosegajo do konca triletja.

Kaj je torej prinesla nova rešitev izpred osmih let, ki je ukinila opisno ocenjevanje v tretjem razredu in začela intenzivnejše zgodnejše opismenjevanje? To, da morajo vsi učenci doseči cilje leto prej, torej do konca drugega razreda. Učenca, ki znanje ali veščino osvoji počasneje, lahko učitelj zdaj oceni le z nižjo ali nezadostno oceno, pojasnjuje Šebartova.

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport bodo čez tri tedne začeli posvetovanja o novi beli knjigi o vzgoji in izobraževanju, ki naj bi bila po obljubah ministra Jerneja Pikala napisana še pred koncem letošnjega leta. Mojca Šebart je prepričana, da je zadnja bela knjiga lahko »vsaj osnova« za odpiranje razprave in strokovne premisleke. Pri tem pa bo najprej potreben konsenz o tem, kakšno znanje želimo kot družba posredovati otrokom. »Bomo sledili prepričanjem, da je dovolj, če otroka naučimo učiti se, vsebina pa ni tako pomembna.« Prepričana je, da je učne načrte treba prevetriti, zelo verjetno tudi prenoviti, a najprej se je treba dogovoriti o ciljih in standardih znanja. »Ne sme postati bistveno le to, da se prihodnje generacije otrok znajdejo na trgu dela, ampak potrebujemo razmislek o tem, kako jih oblikovati v avtonomne osebe, ki bodo znale kritično razmišljati in delovati.«