Zmaj v Konfucijevi šoli

Ko je Hisensejeva podružnica, pristojna za mednarodno poslovanje, sporočila, da je predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca imenovala za svojega podpredsednika za marketing, je kitajska družba hkrati potrdila, zakaj je sploh kupila eno najbolj znanih slovenskih družb in kako se namerava tudi sama v prihodnje razvijati.

Brez dvoma Hisense zanima predvsem globalna prodajna in poslovna mreža Gorenja, ki ga bo uporabljala kot svojevrsten zemljevid za načrtovanje svoje poti na evropski trg. Kitajci bi radi skupaj z delnicami slovenske družbe kupili tudi čim več marketinškega znanja in izkušenj. Ne smemo pa pozabiti, da je na njihovo vzgojo vplivala Konfucijeva doktrina o velikem učenju, zato bi vsak evropski menedžer, ki začne tesno sodelovati s kitajskim partnerjem, moral proučiti, kako to klasično delo starodavnega modreca še danes vpliva na njegovo zavest, vedenje in odločanje.

Konfucijevo šolo potrebujejo tudi Evropejci, če bi bili radi enakopravni v odnosih s Kitajci, ki dobro poznajo izrek: »Če se odpravim na pot s še dvema, bo vsaj eden od njiju moj učitelj.«

Toda konfucijanski odnosi imajo tudi svojo drugo stran, ki jo dopolnjuje obskurnost sedanjega kitajskega sistema, in vsak Evropejec, ki namerava vzdrževati dolgoročno in enakopravno partnerstvo s Kitajci, bi se moral naučiti jezika, polnega neizgovorjenih besed. To je jezik velikih kitajskih pričakovanj.

Ko kitajska družba pride v Evropo, od svojih zaposlenih najprej zahteva, da podpišejo, da ne bodo imeli delovnega časa. Pustimo socialno varnost in zaščito delavskih pravic. Kitajski »strateški partner« zahteva, da inženirji, menedžerji, delavci in serviserji pred vsemi že napol izgubljenimi vrednotami dajo prednost prav temu, zaradi česar se evropska podjetja sploh prodajajo: izhodu iz izgube. Če so Evropejci do zdaj delali, da bi živeli, je najbolje, da se s Kitajci na čelu naučijo, kako živeti, da bi delali.

Vsem evropskim podjetjem, ki so jih kupili Kitajci, se na splošno zdi, da jih je požrl zmaj. To ni nujno slabo, saj to bitje v kitajski mitologiji ni tisti zmaj, ki ga je moral s kopjem prebosti sveti Jurij, ampak je simbol moči in neuničljivosti, s katerim je treba vzpostaviti harmonijo in ki ga ne smemo poskušati zajahati.

Kitajski menedžerji vedno vedo, kje je njihov zmaj. Zmaj je v Pekingu v Zhongnanhaiju, v partijskih dokumentih, ki okvirno, toda brezpogojno določajo, kaj mora biti najvišji cilj vsakega državnega ali zasebnega podjetja. Zmaj je v tisti partijski resoluciji, ki pravi, da bo Kitajska postala globalna supersila do leta 2050.

Za Evropejce se je najtežje naučiti, kako v trdni konfucijanski hierarhiji ohranjati inventivno upravljanje podjetja in kako v nepreglednem okolju ohraniti blesk nove ideje. Navsezadnje tudi sami Kitajci kupujejo evropska podjetja prav zaradi takšnega duha svežine, s kakršnim bi radi obsijali dosedanje rezultate. Potrebujejo Bobinčevo znanje. Toda kdo bo v tej konfucijanski šoli sedel v kateri klopi in kdo bo komu učitelj? Če ne bo odgovora na to vprašanje, bo o tem presodil zmaj.