Vse najboljše, znanstveniki

Morda se je vse res začelo z idejo o atomski bombi. Ustanova, ki domuje v kompleksu med Jadransko in Jamovo ulico, je stara 70 let. Tam so stavbe, v katerih so laboratoriji, kjer se godijo večini nerazumljivi poskusi na večini nedoumljivih napravah. A vendar je to na neki način srce države. Znanje poganja gospodarstvo in življenje navadnih ljudi ter sooblikuje nacionalno zavest naroda. Naši vsakodnevni opravki in dejavnosti so z Institutom Jožef Stefan prepleteni bolj, kot se zavedamo. Na znanstvene dosežke bi lahko bili ponosni vsaj toliko kot na športne.



Prav je, da se znanstvenikov spomnimo na takšen dan, jim zaželimo srečo in več denarja. V sedmih desetletjih obstoja je inštitut postal sinonim za znanost in znanstvenike. Tržna znamka z izjemnim kapitalom, podjetje z največ doktorji znanosti. Ni samoumevno, da ga imamo. V desetletju po drugi svetovni vojni je državni vrh iz takšnih ali drugačnih razlogov, oportunih, geostrateških ali morda celo etičnih, postavil temelje, na katerih še danes trdno stoji slovenska znanost. Današnji politiki si večkrat pripisujejo zasluge za dosežke, ki imajo korenine v odločitvah odmrlega družbenega sistema, zato bi bilo prav, da tudi sami prispevajo vsaj toliko, kot zahtevajo znanstveniki.

Za vsak evro, ki ga država milostno zakotali znanstvenikom, ti družbi čez čas vrnejo štiri. A koristi niso samo finančne; zaposleni predavajo na univerzah in sodelujejo pri širjenju znanja na srednjih šolah, izumljajo nove metoda zdravljenja najtežjih bolezni, iščejo nove načine ohranjanja do človeka prijaznega okolja. In potem je tu še simbolni pomen: z vrhunskimi znanstvenimi dosežki se ponašamo, se imamo za pametne. Lepo je imeti vrhunske nogometaše, a lepo je tudi vedeti, da nekaj vemo. Ko doma mirno spimo, se v laboratorijih prižigajo ideje za našo prihodnost.