Najprestižnejše podjetje s 500 doktorji znanosti

Ob Triglavu, Prešernu, lipicancih in športnih dosežkih med simbole slovenskega nacionalnega ponosa gotovo sodijo tudi večkrat zapostavljeni znanstveni dosežki. Kot vidimo ob visoki obletnici Instituta Jožef Stefan, so ti enkratni, marsikdaj neprecenljivi, a žal sporadični. Pot do njih v teh sedmih desetletjih pogosto ni bila utečena. Bo nekoč namesto ovinkaste poti, posejane z birokratskimi ovirami, postala avtocesta? O inštitutu, njegovi preteklosti in perspektivi v prihodnosti je tekla beseda v pogovoru z direktorjem dr. Jadranom Lenarčičem.


 

O razlogih, ki so pripeljali do ustanovitve inštituta, je slišati marsikaj. Ali je šlo samo za željo, da bi postavili trdnejše temelje za razvoj naravoslovnih in tehniških znanosti pri nas in znanosti kot take, ali pa so prednjačili, kot se govori, drugi razlogi, prestižni in politični? Ustanovljen je bil namreč v času, ko se je takratna Jugoslavija poskušala uveljaviti kot pomembna država in se potrditi tudi v odnosu do preveč pokroviteljske Sovjetske zveze, saj se je že razvijal spor, ki je potem vodil v informbiro.

Dogajalo se je deset let pred mojim rojstvom, tako da lahko le špekuliram na podlagi nekaj prebranih dokumentov in tega, kar sem kdaj slišal od starejših kolegov. Zdi se, da je temeljna pobuda o ustanovitvi fizikalnega inštituta, katere nosilec je bil Anton Peterlin, vendarle prihajala iz pristne potrebe po znanstvenem raziskovanju in kakovostnem univerzitetnem izobraževanju na področju fizike. Politika, ki bi morala prispevati sredstva, se je na začetku verjetno celo izmikala.

Je bilo res v ospredju vprašanje jedrske energije, ki se je takrat kazala kot zelo obetavna, in s tem povezana celo skrita ambicija o jedrskem orožju? Takrat je veljalo prepričanje, da kdor bo razpolagal z jedrskim orožjem, bo odločal o usodi sveta.

Nuklearni program na federalni ravni, in s tem pomembna finančna sredstva za gradnjo infrastrukture in delovanje, je prišel kasneje, ko je fizikalni inštitut že deloval. Tako sklepam, ker je ime »nuklearni« prišlo šele tri leta kasneje.

IJS praznuje 70 let kot zadnji v vrsti naših večjih inštitutov. Ustanovljen je bil torej leto ali dve za preostalimi naravoslovnimi in drugimi znanstvenimi inštituti pri nas. Ali menite, da so bili kakšni posebni razlogi za ta zamik?

Odločitev, da se ustanovita kemijski in fizikalni inštitut, je bila sprejeta v istem času, mislim, da že leta 1946. Kemijski je bil ustanovljen leta 1947, fizikalni, naš predhodnik, pa kasneje. Kot leto ustanovitve so privzeli leto 1949, razlogov za zamudo pa ne poznam.

Katera dogajanja se vam v teh sedmih desetletjih kažejo kot najpomembnejša, odločilna v razvoju inštituta?

Fizikalni inštitut je začel delovati v kletnih prostorih SAZU, temeljni korak pa se je zgodil, ko so zgradili nove stavbe na sedanji lokaciji med Jamovo in Jadransko cesto. Inštitut je postal del jugoslovanskega nuklearnega programa, kar je prineslo dodaten razvoj, verjetno pa tudi več političnega vpliva. Naravno se je širil iz fizike v kemijo in elektroniko. Že po desetih letih je bilo 300 zaposlenih. Nov zamah je prišel v šestdesetih, ko je inštitut začel dobivati današnjo podobo. Leta 1970 je ustanoviteljstvo prevzela Univerza v Ljubljani; to kaže na odmik od državnega upravljanja inštituta. V naslednjih dveh desetletjih se je močno krepilo sodelovanje z gospodarstvom. Preskok je bil narejen po osamosvojitvi Slovenije, ko je IJS postal samostojni raziskovalni zavod in se je stoodstotno znašel na trgu, pri potegovanju za javna in tržna sredstva. Omeniti velja tudi leto 1966, takrat je inštitut zgradil šolski jedrski reaktor, kjer se še danes izobražujejo kadri za jedrsko elektrarno in celotno stroko.

Že v zgodnjem obdobju, po desetih letih, je prvi direktor prof. dr. Anton Peterlin, tedaj naš ugledni znanstvenik tudi v širšem svetu, zapustil IJS. Njegov odhod je mnoge presenetil; odšel je v ZDA, tam užival ugled in uspešno raziskoval, in če je moja informacija pravilna, pozneje sodeloval tudi z IJS. Kateri so bili razlogi za njegov odhod? So bili tudi politični?

Lahko le ugibam, kaj se je dogajalo. V petdesetih letih se ni dosti vedelo, kako z znanostjo. Obstajala sta dva modela razvoja: prvi, po vzoru zahodnih držav, je zagovarjal svobodne raziskave, namenjene razvoju znanosti in univerzitetnega izobraževanja, sovjetski pa je temeljil na velikih državnih projektih, kot je bil jugoslovanski jedrski program. V tekmovanju med tema je Peterlin prišel v nekakšno nemilost. To je bilo sredi petdesetih. Najprej so ga umaknili kot direktorja in imenovali za predsednika znanstvenega sveta inštituta, kasneje pa je z družino celo zapustil državo. Bogsigavedi, ali je bilo to samo posledica tega, da se je razšel s politiko glede koncepta vodenja inštituta, ali pa se je morda napletlo preveč osebnih razprtij in je bil celo žrtev ambicij najbližjih kolegov.

Ali drži, da je inštitut imel nekaj težav, ko je iz statusa tako imenovanih zveznih inštitutov, ki so se večinoma financirali iz zveznega, jugoslovanskega fonda za znanost, tudi v finančnem pogledu v celoti prešel na Slovenijo? Je bil to tudi čas, ko je komponenta nuklearnih raziskav stopila v ozadje in je IJS postal pomembna raziskovalna ustanova na področju naravoslovja in tehnike?

Proti koncu šestdesetih je vse večjo vlogo v financiranju slovenske znanosti prevzemala Republika Slovenija. To je bil po mojem pozitiven preobrat iz prej omenjenega državnega sovjetskega modela. Predvidevam, da je bil izpad rednega dotoka federalnega financiranja težaven, vendar je zato inštitut odprl vrata uporabnikom, predvsem razvoja željnemu gospodarstvu, recimo Iskri, ki je bila v velikem zamahu. Kakšen je bil takrat odnos med slovensko in zvezno vlado na področju znanosti, mi ni znano. Pohvalno se mi zdi to, da se je vsakdo, ki je imel doktorat, v tistem času moral habilitirati na univerzi, s čimer se je ustvaril trden most med raziskovanjem in univerzitetnim poučevanjem.

Postavljal se je model notranje organizacije inštituta, v katerem so posamezni deli pridobili status poslovne enote. Bolje so se razvijale enote, ki so pritegnile več sredstev za svoje raziskovalne in razvojne projekte. Inštitut je postajal primerljiv z zahodnimi vzorniki. Uspešnejši raziskovalci so odhajali na znanstveno izpopolnjevanje v tujino, največ v ZDA. Na inštitutu sem se zaposlil leta 1979, takrat je bil že zelo podoben sedanjemu tako po organiziranosti kot po mentaliteti in poslanstvu. Bistvena razlika je velika količina evropskih projektov, ki jih danes izvajamo, medtem ko jih takrat ni bilo. S tem je povezana izrazita mednarodna vpetost in prepoznavnost inštituta. Po evropskih lestvicah sodi IJS med najbolj iskane partnerje v evropskih projektih.

Če se ozrete nazaj, kaj bi navedli kot najpomembnejše dosežke inštituta?

Vsako leto objavimo do devetsto izvirnih znanstvenih prispevkov v revijah s faktorjem vpliva in vsak od teh rezultatov ima svojo težo. Kakšna je, pokaže čas. Omenim lahko le delček vsega: v šestdesetih so na inštitutu sintetizirali spojino ksenonov fluorid, kar je veljalo za nemogoče, v osemdesetih so odkrili prvega od stefinov, encimov, imenovanih po Jožefu Stefanu, in razvili prve robote, v devetdesetih je na IJS stekel prvi internet v državi in začela je delovati prva spletna stran, kmalu po prelomu stoletja so v naših laboratorijih med prvimi na svetu izvedli manipulacijo hladnih atomov. Pred časom sta naši raziskovalki proizvedli prvo feromagnetno tekočino, v naših laboratorijih so pognali najhitrejši računalniški pomnilnik na svetu. Odmevno je bilo odkritje mikrolaserjev, naši raziskovalci so sodelovali pri dokazu Higgsovega bozona, omeniti velja tudi novo metodo transporta zdravil z magnetnimi nanodelci. To je nespodobno kratek povzetek raziskovalnih dosežkov inštituta.

Kakšen pa je princip delovanja inštituta danes?

Inštitut deluje kot dva zraščena osebka, ki se podpirata in med seboj tekmujeta; to sta znanstveno raziskovanje in razvoj tehnologij. Večno vprašanje, okoli katerega se vedno cufamo, je, kaj od tega je bilo prej. Imamo tri širša raziskovalna področja. V prvo sodita fizika in reaktorstvo, v drugo kemija, materiali, biokemija in okolje, v tretjem pa je sklop informacijskih in komunikacijskih tehnologij, kamor štejemo tudi robotiko in avtomatiko. Skupaj imamo skoraj tisoč zaposlenih, kar pomeni, da smo daleč največji v državi in tudi širše. IJS je v Evropi blagovna znamka zaradi raznovrstnega mednarodnega sodelovanja. Glavne dejavnosti so znanstveno raziskovanje na visoki mednarodni ravni, tehnološki razvoj, za katerim običajno stoji naročnik iz gospodarstva, ter evropski projekti, ki imajo navadno več naročnikov, naj bo zasebnih ali javnih. Pomemben je tudi naš prispevek pri oblikovanju državnih in evropskih politik na različnih področjih. Bistvo vsega pa je razvoj vrhunskih kadrov, ki se izobražujejo ob raziskovanju.

Katera so področja, za katera menite, da je IJS na svetovni ravni raziskovanja?

Če vprašate fizike, vam bodo zagotovili, da so oni najboljši, poglejte le, koliko vrhunskih objav imajo vsako leto. Če vprašate kemike, bodo zagovarjali mnenje, da so najboljši, ker se njihovi materiali uporabljajo v najbolj zahtevnih aplikacijah in ker so biokemiki najbolje citirani. Če vprašate elektronike, bodo trdili, da so najboljši, ker imajo daleč največ evropskih projektov in ker si mnogi želijo sodelovati z njimi. Pogled posameznih področij je tako različen, vsako sebe meri z drugačnimi merili, tako da je dosežke enega nemogoče primerjati z dosežki drugega. Vsako od področij mora biti mednarodno konkurenčno v svoji veji znanosti, če ni, ga tudi na inštitutu kmalu ni. Ta selekcija se odvija po naravni poti. Zame je temeljno vprašanje, kako graditi sodelovanje med tako različnimi partnerji, kako zagotoviti komunikacijo in opredeliti skupne cilje. Ta raznolikost deluje precej stimulativno in dinamično, skozi čas gre enim bolje, drugim je nekoliko težje, kasneje se spet obrne.

S katerimi pomembnimi inštituti v svetu in univerzami IJS sodeluje v pomembnih projektih ali pa je celo nosilec mednarodnih projektov?

Na leto izvajamo okoli 150 evropskih multilateralnih projektov v programu Obzorje 2020, pri čemer jih skoraj 30 tudi koordiniramo, in še 200 do 300 manjših mednarodnih projektov, večinoma bilateralnih. Sodelujemo s tako rekoč vsemi inštituti in univerzami, ki v Evropi kaj pomenijo, pa tudi v ZDA, Južni Koreji in na Japonskem. Imamo še stotero neformalnih sodelovanj, ki jih niti ne omenjam. Nekoč sem se pošalil, da nismo nacionalni inštitut, temveč evropski. Mislim, da po številu sodelovanj prednjačijo francoske institucije, v prvi vrsti sta to sistema inštitutov CNRS in CEA (samo s Francozi imamo v teku več kot 220 formalnih sodelovanj), in takoj za njimi nemške, kamor štejem sisteme inštitutov Max Planck, Fraunhofer, Leibniz in Helmholz. Zanimivo, da veliko sodelujemo z Japonci, tudi z Avstrijci, Italijani, lista je kajpada zelo dolga.

Pred dnevi me je »sveži« direktor enega od francoskih inštitutov povabil na proslavo ob odprtju novih laboratorijev. Opravičil sem se mu in ga vljudno povabil, da ob priložnosti on obišče nas. Mislil sem si, da bo moral pogledati na zemljevid, kje je Ljubljana. Pa me je presenetil, ko mi je napisal, da je bil že večkrat na našem inštitutu kot raziskovalec, in mi naštel, s kom vse je že sodeloval. IJS ima tudi več pogodb o sodelovanju in izmenjavi z inštituti in univerzami po svetu.

Kakšen je vaš pogled na vključenost IJS v pedagoški proces ljubljanske in drugih univerz?

Ko sem sredi osemdesetih doktoriral, me je direktor vprašal, ali sem že habilitiral na univerzi, in sem odvrnil, da bi bil raje samo raziskovalec. Pa me je okregal, da je to moja obveza. Seveda je imel prav, več kot polovica naših doktorjev znanosti, ki jih je okoli 450, ima habilitacijo na univerzi. Največ sodelovanja je z Univerzo v Ljubljani, smo soustanovitelji Univerze v Novi Gorici ter Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, ki je z nami močno prepletena. Tudi sam redno pedagoško sodelujem z Univerzo v Ljubljani ter Univerzo v Bologni, prav tako sem predaval na Univerzi v Novi Gorici in Mednarodni podiplomski šoli.

Vsa leta delovanja inštituta je bilo bolj ali manj razširjeno mnenje, da so temeljne raziskave, ki na njem prevladujejo, za nas luksuz. Ali morda obstaja ocena o finančnem izplenu denarja, ki je bil vložen v raziskovalno delo v IJS in so rezultati tega raziskovanja bili ali so uporabljeni v gospodarstvu? Ali lahko navedete nekaj primerov uporabe vašega dela v gospodarstvu?

Menim, da so temeljne in aplikativne raziskave soodvisne, ne more biti kakovostnih aplikativnih raziskav, če ni v ozadju kakovostnih temeljnih raziskav, in obratno. Aplikativne raziskave navadno prinašajo inkrementalne dosežke, ki imajo takojšnjo uporabnost. Prebojni dosežki pa izvirajo iz temeljnih raziskav, čas prehoda v prakso je morda daljši.

Po najnovejših evropskih ocenah en evro, vložen v znanost, povrne štiri evre v proračun. Tega ni enostavno izračunati, saj ima vlaganje v znanost raznolike učinke, neposredne in posredne, kot so vrhunski kadri. Večinoma so učinki razpotegnjeni skozi čas in jih je težko numerično določiti. Vprašanje je pravzaprav drugje: ali si kot narod upamo stopiti v prihodnost brez lastne raziskovalne baze, primerljive s konkurenco?

Med plodovitimi sodelovanji z gospodarstvom velja omeniti Nek, kjer izvajamo raznovrstne meritve, sodelujemo pri remontu in v drugih projektih. Dolgoletno je sodelovanje z Domelom, med drugim pri razvoju sistema za testiranje elektromotorjev, v Drogi že dvajset let deluje naša avtomatizirana linija za proizvodnjo čajev, podjetje Balder izdeluje pri nas razvite filtre za varilska očala, v Kolektorju uporabljajo našo plazemsko tehnologijo. Lahko bi naštel še vrsto slovenskih podjetij, kot so Danfoss, Cinkarna, Eti, Gen, Knauf, Cosylab, Xlab. Inštitut objavi tudi okoli 15 patentov na leto. Pred časom smo prodali patent za senzor srčnega utripa, ki je postal zanimiv tržni proizvod Savvy. IJS trenutno vodi dve strateški partnerstvi, ki povezujeta več kot sto gospodarskih in raziskovalnih organizacij. Aktivni smo še v več drugih konzorcijih in mrežah, razpetih med znanostjo in gospodarstvom.

Ob 70-letnici ljubljanske univerze, še v času nekdanje države, je obstajala pobuda za vključevanje uspešnih slovenskih raziskovalcev, znanstvenikov iz tujine v naša raziskovalna in pedagoška prizadevanja. Danes v tej smeri deluje Slovenski svetovni kongres, zanima pa me, kako IJS kot eden ključnih dejavnikov naravoslovnih znanosti pri nas vključuje slovensko raziskovalno misel iz tujine?

Moram poudariti pomembno vlogo Svetovnega slovenskega kongresa. Tudi osebno z njimi veliko sodelujem. Na inštitutu v skupni organizaciji redno potekajo srečanja s slovenskimi raziskovalci, ki delujejo v tujini. Tako želimo predstaviti slovensko znanost mlajšim, v katerih še tli želja po vrnitvi v domovino. Sicer pa naše uveljavljene raziskovalce v tujini dobro poznamo in smo z njimi v stalnem stiku.

Na teh srečanjih pogosto slišim, da se je v Slovenijo nemogoče vrniti, češ da so razpisi za prosta delovna mesta zaprti. Zagotavljam, da če se na inštitutu oglasi kakovosten raziskovalec iz tujine, ki bi se rad vrnil v domovino, je stvar nekaj dni, da ga zaposlimo. Če je sposoben, ni bojazni, da mu ne bi uspelo pridobiti sredstev za svoje delo. Vrata se bodo na stežaj odprla, če se bodo vlaganja v znanost končno začela povečevati v skladu z že sprejetimi strateškimi dokumenti.

Zadnja leta je opaziti precej izrazito odhajanje mlajših raziskovalcev v tujino. To samo po sebi ni nič slabega, še zlasti če ostanemo povezani in jih vključimo tudi v projekte pri nas. Ali so kakšna prizadevanja inštituta tudi v tem smislu?

Vsi naši doktorandi ali podoktorski sodelavci morajo za vsaj leto dni na izpopolnjevanje v tujino, nekateri gredo tudi za več let. Še nedavno sem trdil, da se vsi vrnejo in da bega možganov na našem inštitutu ne poznamo. Po kriznih časih za slovensko znanost, ko je obseg financiranja upadel za tretjino, medtem ko so druge evropske države financiranje znanosti povečevale, pa so razmere za raziskovalno delo pri nas postale občutno slabše kot v tujini. Tako da ni redkost, da se mladi odločijo ostati v tujini. Prizadevamo si, da bi se čim več najboljših vrnilo domov in da bi pritegnili tudi tujce. Deloma nam to uspeva prek sheme Marie Currie, drugih evropskih projektov in podobno. Z nacionalnim denarjem pa se na tem področju ne da storiti veliko, saj ga zadnja leta ni bilo niti za »enostavno reprodukcijo«.

Kako bi ocenili sedanji položaj slovenske znanosti, ne samo glede financiranja in organizacije, temveč tudi kar zadeva njene dosežke in vpetost v znanstvena prizadevanja v svetu? In kako vidite inštitut v prihodnjih desetih letih?

Slovenska znanost je na žalost povprečna glede na Evropo. Poenostavljeno bi jo lahko primerjali s športom. Uspehe dosegamo, kjer se po naključju pojavljajo talenti in kjer se naplete več ugodnih okoliščin hkrati, da nekomu uspe. Tega je kar nekaj, ni pa to plod sistematičnega vlaganja in premišljene strategije. Vrhunski dosežki so zato sporadični. Bolje gre področjem z močnejšim sodelovanjem s tujino in redno izmenjavo. Tako kot v športu smo slabi na področjih, kjer so potrebna velika vlaganja v infrastrukturo in velike raziskovalne skupine, dandanes pa tudi visoke plače. V nogometu ne moremo biti svetovni prvaki, v judu pa. Res vrhunskih raziskovalnih zvezd v Sloveniji nismo sposobni ustvariti, čeprav se v medijih kdo skuša tako predstaviti.
Kaj bo z našim inštitutom, je najbolj odvisno od tega, kakšno politiko bo ubirala sedanja in prihodnje vlade.

Zadnja leta so bila obupna, zdaj se kažejo boljši časi, kakovostnih premikov pa še ni. Vsekakor bo IJS skušal ohranjati mednarodno vpetost in s tem kakovost. Zlasti si želim, da bi nastale razmere, ko bi lahko mlajšim sodelavcem omogočili oblikovanje novih področij, s katerimi bi poleteli v svetovni vrh in bi presegli sedanjo togost raziskovalnih skupin, ki je posledica večletne skrbi za golo preživetje. To je problem, ki se začne s pomanjkanjem denarja, konča pa z zaprtimi glavami. Če nas bo država pri tem začela končno obravnavati kot raziskovalna podjetja, ne pa kot zbirokratizirane podružnice ministrstev, bo to zanesljivo pripomoglo k razvoju in uporabnosti tega področja pri nas.

Ob koncu vam prepuščam, da ob jubileju najpomembnejše slovenske raziskovalne in znanstvene ustanove sami izberete, kar se vam zdi najbolj ključno sporočiti slovenski javnosti.

Mislim, da smo si v Sloveniji vsi edini, da zmoremo več, kot naredimo. Z ekonomskega vidika nas teži nizka dodana vrednost, kar pa lahko presežemo samo z večjo produktivnostjo, torej boljšo organiziranostjo, boljšo infrastrukturo in predvsem z več vrhunskega znanja. Žal je slovenska država v času gospodarske krize naredila veliko napako, ni vlagala v znanje in še posebej ne v mlade. To je tako, kot če kmet ne bi vlagal v semena. Medtem ko smo se pri nas vpraševali, kaj bi z znanostjo, je bilo drugim v Evropi prav to izrazito jasno. Slovenija je, ob nekajletnem premišljevanju, po vlaganjih v znanost pristala na evropskem repu. Upam, da smo zdaj odločevalce prepričali, da si tega ne moremo več privoščiti. Najbolj pomembno zame je, da naš inštitut še vedno privlači generacije mladih in najbolj talentiranih ustvarjalcev in jih navdihuje, da posvetijo svoje življenje znanosti in razvoju in da brez povratne vozovnice vstopajo v svet nenehnega iskanja.