Vprašanje za nobelovce

Ko so včeraj objavili, da so Nobelovo nagrado za ekonomijo letos prejeli zakonski par Abhijit Banerjee in Esther Duflo ter njun kolega in sodelavec Michael Kremer, se nam je porodilo vprašanje, ki bi jim ga radi postavili: »Ali svobodna trgovina pelje svet v splošno blaginjo ali prav zaradi nje vsi počasi tonemo v novo obdobje revščine?«

Nagrada je šla v roke treh ekonomistov »za njihov eksperimentalni pristop k izkoreninjenju globalne revščine«, predmet njihove raziskave pa se popolnoma sklada z dilemo, s katero se spopadamo zaradi dveh gospodarskih velesil – Amerike in Kitajske –, potem ko sta lani začeli trgovinsko vojno.

Dilema je predvsem v tem, kaj bomo z globalizacijo in svobodnim trgom? Ali naj se postavimo na stran protekcionistov ali globalistov? Ali moramo vsi postati trgovci in vse spremeniti v blago ali obstaja tretja pot, s katero bi do zdaj dosežene rezultate globalnega razvoja – ki temelji na vse ostrejši konkurenci – oplemenitili s humanejšim pristopom, ki ga nekateri že imenujejo »inkluzija«, karkoli že ta beseda lahko pomeni v sedanji gospodarski ureditvi.

Zanimivo je, da trgovinsko vojno bijeta največji gospodarski sili, v katerih skoraj 80 milijonov ljudi živi pod pragom revščine (okoli 38 milijonov v Ameriki in približno 42 milijonov na Kitajskem), še nekaj sto milijonov pa zasluži toliko, da so tik nad tem pragom, ravno toliko, da niso zajeti v črni statistični kategoriji. Okoli 500 milijonov Kitajcev se preživlja z največ 5,5 dolarja na dan, in čeprav ne spadajo med revne, si težko predstavljajo, kaj naj bi sploh pomenila beseda »blaginja«.



Če k temu prištejemo še učinke carinske vojne, sproščanja in zaostrovanja odnosov med Belo hišo in Zhongnanhaijem (rezidenco najvišjih kitajskih voditeljev) ter političnih manipulacij za kuliso tega nesrečnega konflikta, bi morali nobelovcem postaviti širše vprašanje: »Ali ste v svojih raziskavah opazili, da politikom (posebno populistom) pogosteje ustreza sistem, ki ustvarja revščino, ali sistem, ki jo odpravlja?«

Neizogibno se moramo ozreti tudi k Evropi in se vprašati, kaj bomo storili, da po eni strani zaščitimo svoboden trg, če ne zaradi drugega zato, ker nimamo boljše platforme za razvoj, po drugi strani pa se ne odrečemo pravemu smislu človekovih pravic, namreč skupnemu cilju, da vsakemu državljanu omogočimo dostojno življenje.



Nobelovci nam seveda ne morejo postreči s čarobno formulo. Teh vprašanj jim ne postavljamo, ker pričakujemo recept za boljšo prihodnost. Toda dileme glede svobodnega trga, reforme Svetovne trgovinske organizacije, škodljivosti trgovinskih vojn in nadaljevanja globalizacije morajo prek dejstva, da na svetu še vedno okoli 700 milijonov ljudi živi pod pragom revščine. Kateregakoli sistema se že domislimo, ne sme povzročiti, da se to število poveča. Globalizacija je pripomogla k zmanjšanju odstotka najrevnejših, vendar tudi k širitvi relativne revščine po vsem planetu. Potrebuje reformo. In to nujno.