Nobelovi nagradi za književnost prejmeta Olga Tokarczuk in Peter Handke

Švedska akademija je odločila. Nobelovi nagradi za književnost za leti 2018 in 2019 prejmeta Poljakinja Olga Tokarczuk in Avstrijec slovenskega rodu Peter Handke. Akademija je nagrado Tokarczukovi za lansko leto dodelila za »narativno imaginacijo, ki z enciklopedično strastjo predstavlja prestopanje meja kot obliko življenja«, pri Handkeju jo je prepričalo »vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje obrobje in specifičnost človekove izkušnje«.




 

Večina del nagrajenke Vilenice dostopnih v slovenščini

Dela Olge Tokarczuk, ki je nazadnje spomladi gostovala tudi v Sloveniji – v okviru knjižnega festivala Mesto knjige je nastopila v SNG Nova Gorica –, lahko beremo tudi v slovenščini. V prevodu imamo pet od njenih devetih romanov: za Pravek in druge čase je poskrbela Jasmina Šuler Galos, Jana Unuk še za štiri, Dnevno hišo, nočno hišo, Begune, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in monumentalne Jakobove bukve.

Lani ji je pripadel prestižni mednarodni booker, in sicer za omenjeni roman Beguni, že leta 2013 pa je pri nas dosegla tudi mednarodno nagrado vilenica. Takrat je med drugim povedala: »Najprej sem bralka, potem pisateljica, roman pa razumem kot krono literature, saj nam omogoča, da na svet gledamo z druge perspektive, da lahko postanemo nekdo drug.«



Gostja Vilenice je bila že prej, v letih 1997 in 2006. V svojih delih sicer velik pomen pripisuje sanjam in mitom ter obravnava človekove psihološke resničnosti. Prav tako se loteva tabuiziranih tem, kot sta smrt in umiranje, v svoja dela pa pogosto vpleta tudi feministične vsebine v povezavi z njenim prepričanjem, da so spoli vloge, ki jih je mogoče presegati. Blizu ji je posebna oblika romana, pravi mu konstelacijski roman.

»Mislim, da v pisateljevem življenju ne more biti obdobij, o katerih bi lahko rekel, da so namenjena pisanju, in časa, ko ne piše. Pisatelj si zmeraj, zmeraj delaš. Tudi ko potujem, se zmeraj z nečim ukvarjam, razmišljam, zbiram informacije in vtise,« je tedaj še bodoča nobelovka v pogovoru za Delo povedala novinarju Igorju Bratožu.

»Pravzaprav me to nikakor ne moti, pisanje je pač moje delo, moj poklic, nekaj, kar me ves čas razveseljuje in mi je všeč. Lahko bi rekla, da je pisanje moje delo, poklic in še konjiček, zato sem vesela.«


 

Kljub kontroverznim političnim stališčem pisatelj velikega formata

V Sloveniji še veliko bolj znani Peter Handke kljub kontroverznim političnim stališčem že dolgo velja za pisatelja velikega formata. Slovence je poleg njegove literature od vedno vznemirjalo tudi njegovo izgubljeno, a vendarle prisotno slovenstvo. Zgodbo slovenskega dela svoje družine je priklical pred bralce v delu Še vedno vihar, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu in so ga postavili tudi na oder ljubljanske Drame.

Decembra leta 1942 se je rodil slovenski materi v kmečki družini v Podjuni (vas Grebinj). Oče je bil nemški bankir, poročen, ki je tedaj kot vojak služil na Koroškem. Mama se je poročila z drugim moškim, domačinom Adolfom Brunom Handkejem, še preden se je Handke rodil. Že med vojno so se selili v Berlin, leta 1948 pa so se vrnili na Koroško, kjer je kot šestletni otrok začel hoditi v šolo.



Na literarno sceno je prodrl precej mlad, pri komaj štiriindvajsetih letih, njegova slava traja že pol stoletja. Handkejev opus – prozni, dramski in esejistični, predvsem sta pomembna in količinsko dokaj izenačena prva dva – sestav­lja več kot sedemdeset naslovov, ki so mu prinesli okrog štirideset mednarodnih nagrad in priznanj. Približno toliko je enot literature, ki se je v tem času spisala o njem. Dodatno poglavje je njegovo prevajanje v nemščino (tudi slovenske literature).

V njegovi literaturi so številni in globoki sledovi slovenstva, je v Delu zapisal Peter Kolšek. Omenimo vsaj dva teksta: Roman Ponovitev (Wiederholung, 1986) in esej Sanjavčevo slovo od devete dežele (Abschied des Traumers vom Neunten Land, 1991). V prvem primeru gre za roman, ki je pravzaprav predtekst omenjenega besedila Še vedno vihar (v njem je poudarjena vloga materinega starejšega brata, ki ima kot Gregor pomembno vlogo tudi v Viharju), v drugem pa za polemično nasprotovanje slovenskemu odhodu iz Jugoslavije.

Znano je, da je najbolj kompliciran in najbrž tudi najbolj neugleden pasus biografije njegovo zavzemanje za srbsko stvar v času, ko je Jugoslavija začela razpadati in ko Srbija res ni bila dežela, okrog katere bi se zbirala mednarodna naklonjenost.

»Kruto. Ni mi bilo lahko. Celo slovenska nacionalna televizija je naslednji dan o meni in mojem delu govorila sovražno. V tako imenovani moji Sloveniji sem se počutil kot izobčenec,« je leta 2011 v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo povedal Patriciji Maličev, ko ga je povprašala o spominih na dogodek v ljubljanski Drami leta 1996. Tedaj so ga med branjem Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini (s podnaslovom Pravičnost za Srbijo) zmerjali iz občinstva. »Čisto zmeden sem se zgubljal po ljubljanskih ulicah,« je opisal trenutke zatem.


 

Ozadje letošnje nagrade

Imeni nagrajencev je oznanil stalni tajnik akademije Mats Malm, predsedujoči Nobelovega komiteja akademik Anders Olsson je s kolegi poročal o izbiranju in predstavil oba lavreata. Petčlanski odbor za podelitev Nobelove nagrade za literaturo leta 2019 in 2020 sestavljajo akademiki Per Wastberg (predsednik), Horace Engdahl, Kristina Lugn, Anders Olsson in Jesper Svenbro, kot začasno rešitev za dve leti so jim prvič v zgodovini podeljevanja nagrade pridružili zunanje člane, pisateljico in prevajalko Gun-Britt Sundstrom, založnika Henrika Petersena in tri literarne kritike, Mikaelo Blomqvist, Rebecko Karde in Kristofferja Leandoerja.

Da sta letos nagrajenca dva, je kriv in »kriv« Jean-Claude Arnault, soprog članice švedske akademije, pesnice Katarine Frostenson, obtožen dveh posilstev: sodišče mu je dokazalo eno (spolnih zlorab ali posilstev ga je sicer obtožilo kar osemnajst dam) in ga za dve leti poslalo za rešetke, soproga je odstopila, za njo še nekaj članov akademije, vštevši stalno sekretarko Saro Danius, preostali so se resno sprli in švedskemu kralju lani maja ni preostalo drugega, kot da oznani, da Nobelove nagrade za literaturo ne bodo podelili, prvič po letu 1943. Podelili je niso tudi v letih 1914, 1918, 1935, 1940, 1941 in 1942.



Nobelova nagrada za literaturo velja za najbolj prestižno na svetu v risu literature, »razburjenje in najrazličnejši komentarji ob vsakoletni oznanitvi imena nagrajenca so pričakovani«, pravi novi stalni sekretar nagrade, pisatelj in prevajalec Mats Malm. Protokol je izdelan do podrobnosti: vsako jesen se v Stockholmu v častitljivi palači, kjer sta sedeža Švedske akademije in tamkajšnje borze, v sobi s štirinajstimi stoli dogaja podoben ritual: sredi dopoldneva – obvezno mora biti četrtek – se zbere večina izmed osemnajst že krepko priletnih »nesmrtnikov«, članov leta 1768 ustanovljene vrhunske institucije, in odloči, kdo bo dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, stalni tajnik akademije pa natančno ob enih popoldne urbi et orbi oznani pisateljevo ime.



Postopek izbiranja je javnosti sicer vsaj delno znan: vsako leto do 1. februarja mora akademija prejeti formalne nominacije (samopredlaganje tu ne šteje), običajno prispe okrog dvesto imen, v igro potem vstopi petčlanski komite, ki poskrbi, da se število mogočih lavreatov skrči na deset do petnajst, njihova imena predstavijo drugim akademikom in na začetku junija imajo v rokah le še pet, največ šest imen. Sledi nov krog natančnega branja, konec septembra, po akademijskem poletju, pa se znova začne razprava o mogočih kandidatih, potem sta na vrsti le še sklepno glasovanje in odločitev.

Ko se je skoraj pred dvema desetletjema v Ljubljani na predavanju na filozofski fakulteti pojavil eden od »de aderton«, osemnajstih »nesmrtnikov«, profesor sinologije Göran Malmqvist, je razložil, da akademiki pri odločanju upoštevajo zgolj in samo literarno odličnost, tako kot dobri poznavalci ozadja o odločanju o Nobelovi nagradi pa je dodal, da je za avtorja dobro znamenje, če ima katero od svojih del prevedeno v švedščino. Še drugi omenjajo, da je zanesljivo znamenje Nobelove nagrade nagrada Franza Kafke, katere dobitnika sta bila na primer Elfriede Jelinek in Harold Pinter.

Številni kritiki iz leta v leto sicer ponavljajo isto mantro, namreč da je le težko zaupati instituciji, ki je doslej prezrla toliko odličnih pisateljev (med njimi najpogosteje omenjajo Prousta, Kafko, Tolstoja, Ibsena, Strindberga, Zolaja, Joycea, Lorco, Brechta, Ahmatovo, Ionesca, Rilkeja, Nabokova, Calvina, Borgesa, Philipa Rotha … seznam se bere kot izbor najpomembnejših imen literature dvajsetega stoletja) in inavgurirala vrsto povprečnežev. Vsi zapisniki, ki zadevajo odločanje akdemikov, ostanejo tajni petdeset let.

Lanska dobitnica Nobelove nagrade za kemijo, Frances Arnold s kalifornijskega inštituta za tehnologijo, je javnosti namenila modro izjavo, ki zadeva tuhtanja o imenih dobitnikov: »Pri teh zadevah ugibanje ne pomaga.« Seveda tako mnenje ne more ustaviti spletnih stavnic, britanska Nicer Odds je na prvo mesto postavil kanadsko pesnico Anne Carson, na drugo veliko damo sodobne karibske literature Maryse Condé, romanopisko z Guadeloupa, ki ustvarja v Parizu in ji je tako imenovana »nova akademija« lani podelila alternativno Nobelovo nagrado, in na tretje poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk, dobitnico nagrade booker in leta 2013 nagrade vilenica.

Med preostalimi z manj možnostmi so omenjali pisateljice in pisatelje, od katerih so nekateri že več let »v igri« za Nobelovo nagrado, Can Xue, Haruki Murakami, Lyudmila Ulitskaya, Ngugi Wa Thiong'o, László Krasznahorkai, Margaret Atwood, Marilynne Robinson, Péter Nádas, Adunis, Mircea Cartarescu, Ismail Kadaré, Javier Marías, Milan Kundera, Peter Handke, César Aira, Ernesto Cardenal, George R. R. Martin … Če velja namig, da imajo več možnosti dobitniki nagrade Franza Kafke, so med naštetimi v prednosti Atwood, Murakami, Nádas in Handke, med tistimi, ki so se v zadnjih letih omenjali kot morebitni nobelovci, je tudi Claudio Magris. Zadnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je bil leta 2017 japonsko-britanski pisatelj Kazuo Ishiguro.



Nobelovo nagrado je leta 1964 zavrnil Jean Paul Sartre iz bojazni, da bi »omejila vpliv, ki ga ima njegovo pisanje na bralce«, ruski pisatelj Boris Pasternak pa jo je bil leta 1958 prisiljen zavrniti pod pritiskom sovjetske oblasti.