Volilna reforma

Odločitev ustavnega sodišča, s katero je razveljavilo volilno zakonodajo, bi utegnila biti Pandorina skrinjica. Parlamentarno politiko bi lahko postavila pred nalogo, ki se zaradi sedanje strankarske razdrobljenosti in ideološke polarizacije zdi znanstvena fantastika: doseči dvetretjinsko večino za reformo enega najpomembnejših zakonov, ki urejajo delovanje katerekoli demokracije.

Toda za zdaj kaže, da je bil pretirani pesimizem odveč. Pred poletnimi počitnicami so poslanske skupine dosegle načelno soglasje o spremembah volilnega sistema: okraji naj bi bili ukinjeni in nadomeščeni s preferenčnim glasom. Toda dobro novico spremlja drobni tisk: delovna skupina bo do jeseni pripravila predlog reforme volilnih okrajev. Tako, za vsak primer, če bi nemara prišla prav.

»Reforma« tu pomeni le spremembo meja oseminosemdesetih okrajev tako, da bodo imeli približno enako število prebivalcev in bo torej zadoščeno kriterijem, ki jih je določilo ustavno sodišče. V praksi to ne pomeni drugega, kot da bodo izgubili še edino lastnost, ki vsaj minimalno upravičuje njihov obstoj: dejstvo, da zaokrožena zemljepisna področja, ki praviloma odsevajo realno lokalno stvarnost. Poskus, da bi jih »popravili« z matematično uravnilovko, bi sedanji volilni sistem oropal še zadnjih drobcev notranje logike. Dobili bi ličen, ustaven in sistemsko urejen gerrymandering, pri katerem se nobena skupina volivcev ne bi mogla pritoževati, da je posebno prikrajšana, saj bi bili prikrajšani vsi enako. Namreč za tisto pravico, ki jo ustava zagotavlja in jo ustavno sodišče v svoji odločbi nikakor ni uspešno zaščitilo: odločilen vpliv na izbiro poslanca.

Skratka, kljub optimizmu, da se stvari po dolgih desetletjih vendar premikajo v pravo smer, čuječnost ni odveč. Še vedno obstaja možnost, da bomo v zadnjem trenutku namesto reforme, ki lahko pozitivno učinkuje na politično kulturo, prišli z dežja pod kap. Če se bo predlog spremembe meja volilnih okrajev do jeseni znašel na mizi poslanskih skupin, utegne to postati potuha, da se izognejo iskanju dvetretjinske večine za spremembo volilnega sistema. Spremembo volilnih okrajev se namreč da uzakoniti tudi z navadnim amandmajem, ki zahteva nižji kvorum.

Ohranitev okrajev bi strankarskim centralam, ki sestavljajo volilne liste, še naprej omogočal, da ohranjajo glavno besedo pri tem, kdo bo zasedel poslanske klopi. Oziroma bi jim ustvarjal utvaro nadzora. Že v sedanjem sistemu je poimenska sestava državnega zbora velika loterija, pri kateri lahko le z veliko pojmovne gimnastike (in ščepcem cinizma) trdimo, da izraža »voljo volivcev«. V resnici kaže geografsko priljubljenost strank: območjem, ki so zelo naklonjena posameznim strankam, daje prednost pred tistimi, ki so bliže državnemu povprečju. Posledica je sistem, ki zelo favorizira radikalizacijo. Ne zmagujejo kandidati, ki bi jim uspelo prepričati največ volivcev, prav tako ne tisti, ki bi jim uspelo izboriti zmage v nenaklonjenih okoljih, ampak zgolj tisti, ki so jih stranke kandidirale v najzanesljivejših volilnih fevdih. Ali drugače: v parlament pridejo le tisti, ki so prepričali najbolj prepričane.



Sprememba meja volilnih okrajev tega temeljnega problema ne bi odpravila. Sistemu bi le odvzela njegovo predvidljivost. Na prvih volitvah po takšni »reformi« bi dobili državni zbor, poln ivanov vogrinov, prodajalne v bližini parlamenta pa bi morale s polic umakniti sendviče. Čez štiri leta bi bili spet na starem. Pri čemer bi se morali še toliko bolj vprašati, čemu je sploh namenjen institut volilnega okraja, če je zgolj matematična abstrakcija, preslikana na zemljevid. Vloga, da poslance »priklene« na določeno območje in jih poveže z interesi lokalne skupnosti, ki jih je izvolila, bi izginila – okraj, v katerem se po naključju znajdejo kraji, ki imajo le malo skupnega, pač ni »lokalna skupnost«; hkrati pa bi se ohranili vsi negativni učinki sedanje ureditve. Obupani poskus nadideološke solidarnosti, ki bi v imenu strankokracije poskušal ohraniti železni nadzor partijskih aparatov nad sestavo poslanskih skupin, bi se sprevrgel v nevarno farso.

Upajmo torej, da imajo zaposleni v parlamentarnih službah dovolj zanimivo življenje, da se jim čez poletje ne bo ljubilo preveč intenzivno posvetiti iskanju algoritma, na podlagi katerega bi slovenske kraje razdelili v oseminosemdeset matematično enakih območij. Takšno kratkočasenje v duhu jakobinske uravnilovke bi bilo res perverzen način, kako se v zadnjem trenutku izogniti duhu ustavnega določila. Tega je sprejela pravzaprav ista večina, ki nato v naslednjem desetletju in dlje ni našla politične volje, da bi ga uresničila. To bi bilo še posebno žalostno, ker nam je prav glede tega vprašanja uspelo nedavno doseči nekaj, kar je v Sloveniji še vedno redkost: razviti politično prakso, ki tako organsko zrase iz veljavne ureditve, s katero se ljudje identificirajo, in ki ustvarja pozitivne učinke. Pred dobrim mesecem smo na evropskih volitvah spet lahko videli, da preferenčni glas deluje.

Ljudje ga jemljejo zares in s tem stranke silijo, da dopuščajo večjo pluralnost znotraj svojih list in celo v pogojih priostrene polarizacijo aktivno iščejo stik z volivci onkraj ideoloških ograd. Če je sestava evropskih poslancev iz Slovenije vedno izražala višjo raven politične kulture od tiste, ki smo je vajeni doma, je to vsaj delno po zaslugi preferenčnega glasu. Ne velja si delati utvar, da bo to čarobna paličica, ki bo dvignila raven parlamentarne razprave – toda v sedanjih razmerah se izplača boriti tudi za minimalno spremembo na bolje. Predvsem zato, ker si ne moremo več privoščiti nadaljnje degradacije.

---

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.