Veliko več, kot lahko povedo samo številke

Več kot 34 let je že minilo, kar so se v društvu SOS-telefon za ženske in otroke žrtve nasilja odzvali na prvi klic, po čemer lahko sklepamo, da jim izkušenj na tem področju gotovo ne manjka. In zato lahko verjamemo, ko povedo, da na podlagi števila ljudi, ki jih pokličejo in se vključujejo v druge njihove programe, ocenjujejo, da se je med epidemijo covida-19 in tudi še po njej nasilje za domačini zidovi, nad ženskami in v družini, povečalo za približno dvajset odstotkov. Skrb vzbujajoče se jim zdi, da se ta porast, ki ga zaznavajo na terenu, ne kaže v statistikah uradnih prijav. To opažanje mora vznemiriti tudi vse institucije države, ki so poklicane za pregon storilcev in pomoč žrtvam, saj daje slutiti, da jih ne prepoznajo kot tiste, na katere se lahko obrnejo.

V nevladnih organizacijah opozarjajo, da je nasilje v družini proces, razumeti je treba njegovo dinamiko, je pa vsekakor utemeljeno vprašanje zaupanja v institucije, pa tudi, koliko ljudi, ki trpijo psihično, fizično, spolno ali ekonomsko nasilje, od prijave odvračajo mučni in dolgotrajni postopki.

Pogosto pa je, kažejo raziskave, razlog, da ženska ne prijavi niti najhujšega primera nasilja partnerja, občutek sramu in krivde ter dvom o tem, ali ji bodo verjeli. In kot opozarjajo v nevladnih organizacijah, ti strahovi niso brez podlage. Čeprav se že več let vrstijo različne kampanje in se posodabljajo predpisi za preprečevanje nasilja v družini, se še vedno dogaja, da se izkušnje žrtev banalizira, preizprašuje njena pričevanja, v negotovost pa postavlja njene motive ter se ji pripisuje vse mogoče. Kot lahko opažamo tudi pri drugih vrstah nasilja, o katerih poročajo mediji, tudi pri medvrstniškem ali nad starejšimi, se ta pogosto relativizira in išče vse mogoče »olajševalne okoliščine« za storilce.

Vse to so tudi vzroki, zakaj pri obravnavi nasilja nad ženskami in v družini ne sme biti temelj, kaj kažejo statistike, ker za njimi nikakor ni celotne slike in ne vključujejo vseh dimenzij tega pojava. Edina res relevantna številka, ki govori sama zase, je, da se je v Sloveniji lani zgodilo 13 femicidov – da je 13 žensk umrlo, ubili pa so jih njihovi partnerji.