Utopija, v katero moramo verjeti

Ne ve se točno, zakaj je bil dotični gospod Luo tako jezen na Temujina, ki je bolj znan kot Džingiskan, je pa lani na družbenem omrežju objavil posnetek, na katerem sredi jurte nekje v severozahodni pokrajini Ningxia tepta portret velikega mongolskega osvajalca.

To je sprožilo takšno medetnično napetost med hanskim in mongolskim prebivalstvom, da je policija jeznega Luoja aretirala, kmalu nato pa so ga obsodili na eno leto zapora, ker je žalil junaka, s katerim se identificira večina Mongolov.
Če bi podrobneje raziskali kromosome, bi se, kot so pokazale nekatere raziskave, z Džingiskanom identificiralo kar 0,5 odstotka današnjega človeštva, saj je ustanovitelj velikega imperija z začetka 13. stoletja pustil za seboj bogato genetsko dediščino, s tem ko je osvajal ne le tuje dežele, ampak tudi ženske. Posiliti sestro, hčer ali ženo sovražnika, ki se je upiral njegovemu osvajalskemu pohodu, je bila vrhunska simbolika zmage.

In tako je, na žalost, tudi sedem stoletij pozneje. Letošnja nagrada za mir v rokah kongovskega ginekologa Denisa Mukwegeja in jazitske aktivistke Nadia Murad, pravzaprav govori samo o tem, kako malo tega se je spremenilo.



Nobelov komite v Oslu bi težko izbral boljšega nagrajenca, kot je Mukwegeja, ki se je specializiral za zdravljenje žensk, posiljenih v vojni, in Nadie Murad, ki je bila tudi sama žrtev triletnega ujetništva v rokah pripadnikov Islamske države. Letošnja nagrada opozarja, da nekaj grozljivega v človekovem srcu, ki ima žensko za vrhunski plen, da ta popačeni del v človeški zavesti, ki zmagovalca spremeni v bednega strahopetca, obstaja tudi v 21. stoletju.

Nobel tokrat opominja tudi narode na Balkanu in tudi vso Evropo, da so se takšne strahote dogajale tu, na robu Evropske unije in skoraj pred očmi predstavnikov naše veličastne civilizacije. Osebno sem se srečevala z ženskami iz Sarajeva, ki so jih posilili srbski vojaki, nato pa so morale gledati, kako se to zmagovito proslavljanje nadaljuje nad njihovimi hčerami in materami, in nikoli me ne bo zapustil občutek nemoči, pomešane s sramovanjem, ki me je tiščal v prsih, medtem ko so me gledale z očmi, ravnodušnimi nad izidom vojne. Zanje se je vse končalo v trenutku, ko so bile ponižane.



V imenu česa? Na to vprašanje ne more nihče odgovoriti. Pa vendar se to še vedno dogaja. Prav zdaj. V Burmi, kjer celo Aung San Su Či, dobitnica Nobelove nagrade za mir, ne obsoja vojakov, ki poskušajo za vedno izgnati pripadnike ljudstva Rohingja, s tem ko posiljujejo njihove žene. V vseh tistih deželah, iz katerih v Evropo prihajajo begunci, kjer jih domnevni kristjani pričakajo z bodečo žico in neznosno ravnodušnostjo do trpljenja, ki ga nosijo s seboj kot svoje edino premoženje.

Dan pred tem, ko je Nobelov komite v Oslu objavil svojo letošnjo odločitev, je japonsko mesto Osaka pretrgalo šestdesetletne »bratske« odnose s San Franciscom. Povod za to je bil spomenik, imenovan Stebri moči, ki so ga lani postavili v kitajski četrti tega ameriškega mesta, kot boleč spomin na vsako od več kot dvesto žensk, ki so bile v najokrutnejši fazi japonske okupacije Korejskega polotoka prisiljene nuditi »spolno olajšanje« vojakom cesarske vojske. Župan Osake je tri bronaste ženske, ki se držijo za roke, doživel kot žalitev.

Zakaj se Japonci, ki celo telefonski pogovor začnejo za opravičevanjem, niso sposobni opravičiti – namesto da žalijo – in tako dati vedeti, da se sramotna zgodovina ne bo nikoli več ponovila? Morda zato, ker so užalili tudi sami sebe, s tem ko so svojo civilizacijo ponižali s spolnim suženjstvom tujih žensk? Ne bi bilo dobro, če bi pomislili, da je to zato, ker še danes vojne cilje postavljajo pred človekovo dostojanstvo. Če bi bilo tako, potem ne bi smeli biti optimisti glede prihodnosti, iz katere sem nam v resnici že reži demon z bojevniškim zadahom.

Vse dokler ni predsednica norveškega Nobelovega komiteja Berit Reiss-Andersen objavila letošnjih dobitnikov, je bil na vrhu seznama pričakovanih nagrajencev za leto 2018 južnokorejski predsednik Mun Dže In. Čeprav priznanje letos ni prišlo v njegove roke, moramo poudariti, da ga tudi on v resnici zasluži. Pred približno letom dni je bil svet na robu jedrske vojne. Iz Pjongjanga in Washingtona so drug drugemu grozili z »ognjem in jezo«, misel na njihovo vzajemno uničenje pa je tudi za vse druge pomenila določeno vrsto konca sveta.

Predvsem Mun je bil tisti, ki je velikima silama okoli Korejskega polotoka pihnil prah v oči in v severnokorejskem voditelju Kim Džong Unu prepoznal voljo po spremembi. Mun je bil tisti, ki je z nasmehom govoril o miru in razvoju ter trdno verjel v staro korejsko basen o Vetru in Soncu, ki sta tekmovala, kdo od njiju bo človeka prvi pripravil do tega, da bo slekel plašč. »Jaz mu ga bom odpihnil,« je grozil mrzli veter. »Jaz pa ga bom ogrel, tako da ga bo kar sam odvrgel,« je obljubilo Sonce. To je bistvo »politike sončne svetlobe«, s katero namerava Mun Kima pripraviti do tega, da se bo odrekel jedrskemu orožju in balističnim izstrelkom ter se posvetil gospodarski preobrazbi svoje dežele.

Mun ni pripomogel zgolj k miru na Korejskem polotoku, temveč tudi k slavi protijunaka in celostni podobi državnika, ki ni ne osvajalec ne bojevnik, k pomembnosti stratega, ki ne grozi z orožjem in uničenjem. Mir v današnjem svetu pomeni privolitev v konstruktivno spremembo, v kateri sodelujejo tako močni kot šibki. Bogati, pa tudi siromašni. Globalisti in privrženci suverenosti.

Mir, kakršnega poskuša ustvariti Mun, je utopija, v katero moramo verjeti. Nobelova nagrada je tokrat odšla v roke žrtev distopije, glede katere moramo upati, da bo kmalu za vedno izginila. A vse dokler se bo geopolitika vrtela okoli osvajanja, podrejanja in širjenja imperija takšne ali drugačne vrste, bomo še naprej živeli v Džingiskanovem svetu. Kaj pomeni prevlada ene države nad drugimi? Če jo bomo poskušali ponazoriti, bomo neizogibno prišli do podobe posilstva. Zmagovalec nad žensko poraženega ljudstva, zmagovalna oploditev tuje maternice s semenom lastne moči. In to se dogaja tisočletja – vse do današnjih dni. Do tega trenutka. Do prihodnosti, ki nam grozi, če se ne bomo končno odločili utopijo miru spremeniti v trajno stvarnost. Mar ne bi bilo najbolje, da za to pokličemo na pomoč Sonce?