Talent z ozadjem

Lanska odločitev, da Nobelove nagrade za književnost ne bodo podelili, je sledila razpadu žirije po škandalu v Švedski akademiji, ki je vsaj pol leta pred tem polnil medije. Spolne zlorabe in finančne nepravilnosti so trajale vsaj dve desetletji, vendar jih je švedska akademska elita prikrivala. Dogaja se tudi najfinejšim.

Verjetno bi zlorabe prikrivala še naprej, če se o njih ne bi začelo govoriti v razmerah družbenega in medijskega pritiska po odmevni kampanji #metoo. Vendar se Akademija ni posula s pepelom, ni problematizirala spolnega nadlegovanja in tudi ne spolne neenakopravnosti v sami Akademiji in kulturi nasploh. Namesto tega smo brali splošne izjave o prizadevanjih, ki jih bo Akademija vložila v to, da si bo vrnila ugled in moralno neoporečnost.





Švedska akademija sama se s spolno enakopravnostjo ne more ponašati. Sara Danius je leta 2015 postala prva tajnica Akademije od njene ustanovitve v drugi polovici 18. stoletja. Med  dobitniki Nobelovih nagrad za književnost je bilo do letos samo 14 žensk. Veliko vprašanje je, ali bi postala 15. lavreatka Olga Tokarczuk, če se lani ne bi pojavilo toliko očitkov. Tako je zdaj vsaj navzven vse v redu.

Ali pa tudi ne. Kajti oba nagrajenca sta iz Evrope, za povrh iz njenega ožjega območja, med najpogostejšimi očitki Akademiji pa je tudi, da je njena izbira preveč evropocentrična. Poleg tega je eden od nagrajencev je Peter Handke, ki je bil med vojno v Jugoslaviji apologet Srbije in Slobodana Miloševića.

Sicer pa razglasitev nikoli ne mine brez kontroverz že zato, ker nagrada za književnost običajno zasenči vse druge, saj se s plodovi dela lavreatov neposredno srečuje veliko širša javnost kakor s tistimi s področij medicine, fizike, kemije, ekonomije.



Vsak od dobre stoterice dobitnikov v zgodovini te nagrade ima zagotovo velik talent, toda mnogi od njih so bili v javnosti neznani, medtem ko drugi oboževani avtorji nikoli niso bili ovenčati s to najprestižnejšo svetovno literarno nagrado. Glede na to, da je estetika, kakor pravi Borges, naporna in da zahteva posebno občutljivost in dolgo premišljanje, se Akademija zelo pogosto odloča po drugih, preprostejših merilih. Ne rečemo, da je tako storila tudi tokrat, tako Tokarczukova kot Handke sta odlična pisatelja, da pa ni boljših od njiju, ni mogoče trditi.

Handke ne bo šel v zgodovino kot prva politično kontroverzna izbira. Pred njim so to bili vsaj še Winston Churchill, Aleksander Solženicin, Czesław Miłosz, Dario Fo, Orhan Pamuk ..., ki so v  pripovedih predstavljali politična ozadja svojih držav.



Peter Handke je v tej združbi malo poseben, saj je na več načinov, in še najmanj na literarnega, predstavljal politično ozadje vojne v Jugoslaviji. Če kraj njegovega rojstva in odraščanja ne bi mejil s to državo, se z vojno v njej skoraj gotovo ne bi tako zavzeto ukvarjal. Razlago je našel v tem, da razmere na Balkanu pozna bolje od svojih kolegov v Parizu, Berlinu ali ZDA, zato ima pravico pisati na ta način.

In tu smo pri večnem vprašanju:  ločiti umetnikovo neumetniško početje od njegove umetnosti ali ne?