Peter Handke - pričakovani in nepričakovani nobelovec

Avstrijski pisatelj Peter Handke, rojen v vasi Grebinj na avstrijskem Koroškem, sin koroške Slovenke Marije Sivec, eden najpomembnejših živih pisateljev v svetu, je pri svojih 76 letih dobil Nobelovo nagrado. Pričakovano in nepričakovano. Pričakovano zaradi dobrega pisanja in nepričakovano zaradi političnih stališč.

Handke je odraščal in se šolal v domačem kraju, Celovcu in Gradcu, že v srednji šoli je opozoril nase s talentom za pisanje. Cenjen je kot avtor romanov, esejev, dram, pesmi, za kar je prejel številne nagrade in jih tudi zavračal. V nemščino je prevedel več del slovenskih avtorjev. Prvič je opozoril nase leta 1966 s spektakularnim nastopom na srečanju Skupine 47 v Princetonu. Njegova kritična razprava o pomenu in vlogi te znamenite literarne skupine je nekatere njene pripadnike, denimo Günterja Grassa, užalila. Še bolj pa je v nemški javnosti leta 1966 odmevala v istem duhu zasnovana odrska uprizoritev z naslovom Psovanje občinstva, ki so jo postavili na oder v več kot dvajsetih gledališčih, tudi pri nas. Z njo je Handke postal eden najvidnejših avtorjev mlade avstrijske in nemške literarne scene. To leto je Handke postal predstavnik nove kritične književnosti in idol bitniške generacije. Postal je eden od pisateljev, ki so najbolj vplivali na generacije novih avtorjev  konec 70. in v 80. letih.

Ustalitev v Franciji

Handke je živel v več evropskih mestih, v devetdesetih letih se je ustalil v kraju Chaville pri Parizu, kjer danes večinoma živi. Je zelo plodovit avtor, naj omenimo le nekaj del: Strah golmana pred enajstercem, Kaspar, Pisateljev popoldan, Poskus o utrujenosti, Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem, Napačna kretnja, Podzemni bluz. Ena od najbolj pretresljivih knjig  je Žalost onkraj sanj, ki govori o samomoru njegove depresivne mame (1971), ki jo je napisal sedem tednov po njeni smrti.
Handkejevo poreklo, tako krvno kot geografsko, je močno zaznamovalo njegova dela – ne le Slovenija, ampak Jugoslavija, po kateri je veliko popotoval. Veliko je potoval tudi po svetu, odpravil se je celo na Aljasko, svoje izkušnje, vtise in refleksije pa je zapisoval v dnevnike, eseje in potopise.

Kontroverzen zaradi Srbije

Handke se je zaradi svojih političnih stališč znašel v izolaciji in obveljal za kontroverznega človeka pa tudi avtorja. Potem ko je leta 1996 podprl mednarodno izolirano Srbijo z objavo eseja Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo in potem še štiri knjige s to tematiko, je bil kot literat in intelektualec odrinjen na rob. Srbijo je prikazal kot žrtev balkanske vojne in izkrivljenega prikaza v zahodnih medijih. Handke je bil večkrat v Srbiji in na Kosovu, kjer mu je še posebej ljuba vas Velika Hoča. O življenju kosovskih Srbov v tej vasi je napisal knjigo Die Kuckucke von Velika Hoca (Kukavice iz Velike Hoče).

Nagrade in zavračanja

Prejel je številne nagrade, veliko pa jih ni dobil zaradi svojih prosrbskih stališč in zagovarjanja Slobodana Miloševića, na Mednarodnem sodišču v Haagu obtoženega za zločin proti človeštvu. Tako je Handkeju žirija leta 2011 podelila nemško-francosko nagrado candide (kandid), vendar mu je sponzor, podjetje Kolbus iz mesta Minden, ni hotelo izplačati (15.000 evrov). Leta 2006 naj bi mu mesto Düsseldorf po odločitvi žirije podelilo nagrado Heinricha Heineja, vredno 50.000 evrov, vendar so predstavniki socialdemokratov, liberalcev in zelenih v mestnem svetu sklenili, da ne bodo dali denarja. Odločitev so utemeljili s tem, da je bil Handke s svojim vedenjem v javnosti v službi avtoritarnega zločinskega režima, izbiro žirije pa so ocenili za politično in ne literarno napako.

Handkejevo zavzemanje za Srbijo ni dvigovalo prahu le na nemškem govornem področju, ampak tudi v drugih državah, denimo v Franciji, Italiji in nekaterih delih nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji. Ker se je Handke udeležil pogreba Slobodana Miloševića, kjer je imel tudi govor, in ga pred tem obiskal v Haagu, so v Comédie Française z repertoarja umaknili njegovo dramo Igra spraševanja. Ob tem se je precej govorilo o cenzuri, vendar je intendantovo odločitev javno podprlo več kot sto
francoskih pisateljev in intelektualcev.

Nagrade le še za nabiranje gob

Nekaterih nagrad sam ni hotel sprejeti. Leta 1999 je iz protesta, ker so Natove sile bombardirale Jugoslavijo, zavrnil zelo ugledno Büchnerjevo nagrado. Handkejev založnik Suhrkamp je sicer že leta 2005 naznanil, da namerava Handke zavračati nagrade, vendar jih je odtlej prejel kar nekaj. Je pa leta 2008 zavrnil svojo uvrstitev na seznam dvajsetih knjig za najboljši roman na nemškem govornem področju. Handke je tedaj dejal, da  bi morebitne nagrade rad prejemal le še za nabiranje gob.
Ko je leta 2014 na Norveškem dobil Ibsnovo nagrado za življenjsko delo za dramska besedila, se je škandal ponovil, Norvežani so se spomnili vojne v Jugoslaviji, le redki pa so branili načelo, da je Handke nagrajen za drame in da nobene ni napisal bran Srbiji in Miloševiću.

Leta 2010 pa je prejel nagrado rizzi Zveze  slovenskih organizacij in Slovenske prosvetna zveze na avstrijskem Koroškem za prevode slovenskih pisateljev in pesnikov v nemščino.
Handkeju ne očitajo toliko solidariziranja s Srbi in da jih je imel za žrtve, saj so to vendarle bili. Očitajo mu tudi to, da se je leta 1996 sestal z voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem, v Haagu obsojenim za genocid.

Kakor piše pisatelj Malte Herwig v knjigi Meister der Dämmerung (Mojster somraka) so fotografije otrok v mrtvašnici pretresle Handkeja in mu dale misliti. Handkejeva prva misel je bila, kako to, da »naposled nekdo od nas, ali bolje, nekdo od njih, torej nekdo od Srbov, ne postane novi Stauffenberg ali Georg Elser in odgovornega za nekaj takega, to je voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića, živega ne spremeni v mrtvega«. Če je torej Handke mislil, da bi bilo treba Karadžića ubiti, je vprašanje, zakaj ga je sploh obiskal. Zato, pravi Handke, ker se je hkrati v njem porodil dvom, ali niso Karadžićeva morilska nagnjenja »nemočna nasilna impulzivnost nekega oddaljenega očividca«? Bi Handke res ubil Karadžića, če bi se mu za to ponudila priložnost? Ne, osrednji motiv za njegovo srečanje s Karadžićem in tudi za vsa njegova naslednja potovanja v Srbijo, Bosno in Hercegovino in Kosovo je bil, da bi se sam prepričal o razmerah na Balkanu, sploh ker ni verjel poročanju medijev, za katero je večkrat trdil, da namenoma demonizira Srbe.

Handke velja za nekomunikativnega čudaka, vsaj tako je predstavljen v filmu režiserja Bernda Liepolda-Mosserja, sovaščana iz Grebinja, skozi oči prebivalcev pisateljevega rojstnega kraja, ki ga tu in tam še obišče. Sovaščani njegovih del ne razumejo v glavnem jih niti ne berejo, a tisti bralci in kritiki po svetu, ki jih, prisegajo na njihovo kakovost.