Stara brezbarvnost, nova oblika

Voditelji članic EU so tako ali drugače prišli do majavega, vendar jasnega predloga o nosilcih vodilnih položajev v povolilni Uniji. Kratko povedano, šlo je za trgovino, mestoma zelo prozaično. Slovenskega premiera Marjana Šarca so novinarji vprašali, kaj si o tem misli. Izjavo, češ, »nimam kaj misliti. Bom videl, kaj se bo zgodilo, in temu primerno reagiral«, je korektno obravnavati izključno v širšem izrečenem kontekstu in brez podtaknjenih pomenov. Ne glede na to pa je zelo očitno, da je v teh procesih Slovenija zelo obrobna država in da premier, ki ne premore prave iniciative, očitno ni imel zaznavnega vpliva na potek dogajanj.

Brezbarvnost in neopaznost slovenskega političnega ansambla v evropskih zadevah ni nič novega, toda v teh dneh se ta brezbarvnost oblikuje na novo. V njej in politični nekarizmatičnosti, ki jo spremlja, ni mogoče videti nič pozitivnega, še manj perspektivnega. Sloveniji je bilo zaradi nje resda prihranjena bridkost dolgih nosov, ki so jih ob kadrovskem predlogu pobesile tako imenovane države Višegrajske skupine. Tudi ponižanje Hrvaške, ki je na evropski parket zakorakala s predlogom, da bi bil predsednik evropske komisije kar njen premier Andrej Plenković, je bilo globlje kakor slovenski molk.

V hrvaškem primeru in seveda v toliko drugih, podobnih, se je izkazalo, da je v visoki politiki smiselno govoriti le takrat, ko imaš kaj povedati in ko ima to, kar poveš, realne možnosti za uresničenje. Na drugi strani je resnica o aktivnem molku. Četudi v visoki politiki molčiš, ne pomeni, da nimaš česa povedati. Molk je zlato, je modrost, in to je edina zlata podlaga, ki bi smela biti menjalni ekvivalent evra.

Toda to, kar zaznavamo ob slovenskem molku, je nekaj drugega. Je strah, da slovenska politična smetana molči, ker nima idej in tudi nima česa povedati. Od tod gredo razmišljanja v širšo evropsko sliko, ki se zdaj uokvirja na novo.

V preteklih mandatih so paradne države EU, predvsem pa Nemčija, Francija, Britanija in Italija, skrbele, da je bilo slišati in videti tudi male države in države evropskega vzhoda. Drugače povedano, niso hotele očitno in preveč dominirati, za to so poskrbele na gospodarskih in finančnih oddelkih Unije, ki javno niso izpostavljeni in so širši javnosti težje razumljivi.

Zdaj je bilo že na ustanovi seji evropskega parlamenta popolnoma drugače. Francija in Nemčija sta v zakulisju in v spopadu za položaje sneli rokavice, britanski poslanci so uvodno igranje evropske himne spremljali stoje, kot vsi drugi, toda stali so z obrnjenimi hrbti. Pokazali so prezir do Evropske unije in obrnjeni so bili v nevidni zid, ki je pravzaprav najboljši komentar njihovega brexita.

Natanko takšen je tudi zid tistega molka, v katerem je zid zadnja ovira, molk pa pozicija nemoči. Je najboljši komentar stanja političnega duha v EU, pravzaprav prava tema, ki jo je preglasilo kadrovsko barantanje zainteresiranih velesil Evrope. Kaj namreč pomeni izsiljevanje močnih velikih držav v korist nacionalnih »preferitov« za funkcije, ki bi morale biti nadnacionalne?
Pomeni, da bazična ideja Evropske unije ne deluje več in da je prikrita naloga »preferitov« ta, da bodo na račun celote uresničevali predvsem interese svojih držav. O tem pa premier ne bo smel več molčati.