(SATIRA) Kdo je tu šef, pravzaprav!?

Pojasnite mi, prosim, kaj se je zgodilo v noči s torka na sredo, da je luč nebeška tako globoko in široko razsvetlila duha. Pred to torkovo nočjo smo z analizami o predsedniških kandidatih tavali v temi. Več smo jih prebrali, manj smo razumeli. V sredo pa je vse komentatorje tega sveta prešinilo eno samo vseobsegajoče razodetje.

Zdaj vsi vemo vse: kako zanič predsednik je bil stric Joe, kako bleda, ne slana ne poprasta, ne topla ne mlačna ni bila Kamala. Vemo, kako učinkovit je pomarančni Donald. Vemo, kako ti prav nič ne pomaga Taylor Swift, ni pomagala niti Oprah niti George Clooney niti Eminem ne LeBron James in Madonna z 79 milijarderji vred. Celo javnomnenjske agencije se vlečejo ven, da smo jih narobe razumeli.

Zdaj je vsem jasno, da je bilo ob prvi Donaldovi vladi iz leta v leto manj revežev in vojn, pri Bidenu pa imajo že 43 milijonov revnih. Nihče več ne omenja Trumpovega modela podnebnih nesprememb. Pozabili smo na verjetnost, da bi morali piti varikino v primeru nove pandemije katerega koli virusa. Pozabili, kako je frcnil v prepad Svetovno zdravstveno organizacijo s toplo gredo, neusmiljenimi poplavami in OZN vred. Hkrati pa vsi po vrsti hvalijo njegove čudežne pacifistične sposobnosti. Donald Magic! Nenadoma so presenetljivo Iranci krivi za spodleteli Donaldov odstrel uhlja. Oni so mojstri za uhlje. Tako kot je bil Lee Oswald kriv za Kennedyja in so ga morali čim prej pihniti.

Vsi Donaldovi verniki s slovenskimi vred ne slišijo napovedi o višjih zaščitnih carinah, ki bodo likvidirale evropski trgovinski presežek z ZDA in mimogrede še lepo število slovenskih delovnih mest. To je nazadnje spoznal tudi premier. »Ne nazadnje svet niso samo ZDA,« je ugotovil naš najboljši Robert. 

Ameriška Bela hiša ponoči. FOTO: Barbara Kramžar/Delo

Še Ata Erdoğan je prepričan, da bo Donald lahko končal vojno v Ukrajini in da bo navil ušesa Ne Tam Jahutu. Vladimir Vladimirovič je s premišljeno zamudo čestital Donaldu, izrazil pripravljenost na pogovore s Trumpom, ker se celo carju zdi, da Amerika od srede dalje ni več tak  hudič.

V eni noči se je spremenilo vse. Slovenija je po zaslugi Sevnice pridobila nekaj gramov diplomatske teže, ker so ob razglasitvi največje zmage v zgodovini Amerike ob vnovičnem pomarančnem kralju stali trije pogojni Slovenci (pa še duh Amalije kot simbol najbolj svete tašče na svetu.) V Sevnici so spekli že toliko tort in še več krvavečih hamburgerjev, da se niti First Lady ne bo mogla več dolgo upirati. Toliko bolj, če jo bo povabila bivša odvetniška rešiteljica njenega očeta, ki je vmes napredovala v predsednico.

Ravno omenjena Natašina tajna zveza z Belo hišo postaja zavidanja vreden potencial, kočljiv zadržek in boleč trn v Robertovi peti. Poleg tega si je drznila povabiti kitajskega Šija, ne da bi prej vprašala Roberta. »Ma kadu je tu šef?« je grmelo po vladnih kuloarjih. Užaljeni Golob je zaprosil celo svoje zunanje ministrstvo za pojasnilo, ker mu ni čisto jasno, kdo je glavni.

V ministrstvu za zunanje afere so počaščeni, da jih njihov predsednik na kolenih milo prosi za pojasnila, ampak so hkrati povedali, da so se s predsednico čisto normalno uskladili za kitajsko vabilo. Ni pa v najlepši navadi, da kabinet predsednika vlade dela afero iz enega običajnega vabila na Kitajsko, ker bi si morda kdo lahko ustvaril neprijeten vtis, da smo postali hrvaški predsedniški in diplomatski otroški vrtec. Robert hkrati pušča vtis, da ne ve več, ali naj čaka na dovoljenje Bele hiše za kitajski obisk ali pa resno misli, ko pravi, da svet (ne nazadnje) niso samo ZDA.

Vse več Lucijčanov je vznemirjenih zaradi še enega gradbišča ob teniških igriščih. Navdušeni so, da so tako mastno plačali invalidna (zmanjšana) teniška igrišča. Za nagrado, da so lahko potrošili proračunske presežke, so prodajalcu podaljšali veljavnost prostorskega načrta za termalno riviero. In njemu donosno zadržali obvezno razlago starega prostorskega načrta. Zdaj se uresničuje stara čateška prerokba, da bodo Brežičani učili Portorožane turistične abecede.

Če verjamemo županovemu kabinetu, so Lucijčani sanjali, da bi dobili še eno trgovino in še eno gostilno prav tam, kjer bi lahko ostal lep park. Brez gostilne in trgovine na dotičnem mestu bi umrli od lakote in žeje. Za promet in parkirišča bo zagotovo poskrbljeno še veliko bolj idealno, kot je že pri bližnji portoroški drogeriji na plaži. Lucijčani imajo res srečo, da imajo tako razsvetljene občinske može.