Nekoč bomo vsi potrebovali pomoč

Družba se meri po tem, kako ravna s svojimi najšibkejšimi člani. Nekateri to misel oziroma izjavo v tem duhu pripisujejo očetu Indije Mahatmi Gandiju, po družabnih omrežjih kroži različica s podpisom nekdanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, menda pa je njena prava avtorica ameriška pisateljica in Pulitzerjeva nagrajenka Pearl Buck. Skozi desetletja so jo citirali mnogi, od politikov do zagovornikov pravic živali in še marsikdo, pravzaprav se sliši že kar klišejsko, a z njenim sporočilom ne moremo drugega, kot se strinjati. In zdi se, da se kot družba ne izkazujemo prav dobro v skrbi za naše starejše člane.

Da se prebivalstvo v tako imenovanem razvitem svetu stara, je prav tako že klišejska izjava in hkrati zelo točna. V demografskih projekcijah Slovenija celo izstopa v EU kot država, kjer se bo delež starejših prebivalcev najhitreje povečeval – danes je okoli 19,8 odstotka ljudi v Sloveniji starejših od 65 let, čez desetletje bo ta skupina predstavljala že četrtino prebivalstva – ta dejstva bi morali odločevalci ves čas upoštevati in skladno z njimi ukrepati ter skrbeti za vzdržnost blagajn socialnih zavarovanj.

A zdi se, kot da je najbolj naraven življenjski proces, torej staranje, državo ujel nepripravljeno. Po poldrugem desetletju razprav in priprav različnih zakonskih osnutkov še vedno nismo niti blizu konsenza, kako urediti sistem dolgotrajne oskrbe, in predvsem, kje najti finančne vire zanj. Vsi se strinjamo, da bi takšno posebno blagajno morali imeti že zdavnaj, hkrati pa se branimo plačevanja dodatnih prispevkov. Kot se je zgodilo pri predlogu zakona, ki so ga v prejšnjem mandatu pripravili pod taktirko Milojke Kolar Celarc, bo velik izziv zbrana sredstva deliti na način, ki ga bo večina razumela kot vsaj kolikor toliko pravičnega.



Napovedi so, da bo vsak četrti predstavnik povojne, tako imenovane babyboom generacije, pri 75 letih potreboval storitve dolgotrajne oskrbe, vsak deseti pa jih bo potreboval zelo veliko, v vrednosti več deset tisoč evrov. Posebno poglavje so domovi za starostnike. V njih je okoli 18.500 postelj, ki so vse zasedene, domovi pa imajo v evidenci več kot 11.416 prošenj za sprejem, po oceni poznavalcev razmer je med njimi od 6000 do 7000 takih, ki bi nastanitev potrebovali takoj. Kljub vsem tem podatkom, smo trak ob odprtju javnega doma za upokojence, katerega gradnja je bila financirana iz proračuna, zadnjič prerezali leta 2004.

Stiske, v katerih se znajdejo starostniki in njihovi svojci, ko ne morejo več skrbeti zase, potrebujejo stalno nego, zanje pa ni prostora v nobenem domu, niti ne vedo, kdaj bodo prišli na vrsto, hkrati pa jim sporočijo, da bodo šele čez kak mesec ali celo dva lahko deležni organizirane pomoči na domu, so strahotne. Bolnišnice se vse pogosteje spopadajo s situacijami, ko je zdravljenje človeka končano, a ga ne morejo odpustiti, ker nima nikogar, ki bi skrbel zanj, ali pa je nega za njegove svojce preveč zahtevna. Čeprav bolnišnično osebje razume stisko, opozarjajo, da zaradi tega ne morejo sprejeti bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje. Tudi psihiatrične bolnišnice in socialnovarstveni zavodi opozarjajo, da v pomanjkanju postelj v domovih opravljajo funkcijo, ki ni njihova. Mnogi rešitev najdejo v domovih čez mejo na Hrvaškem.

V zadnjih 15 letih ni zrasel noben nov javni dom, jih je pa kar nekaj zasebnih, kjer pa je oskrbnina praviloma še višja. Prav vsi, javni in zasebni, se spopadajo z istim problemom – pomanjkanjem ustreznega kadra. Čeprav so položnice uporabnikov visoke, so plače zaposlenih razmeroma skromne, posebno glede na zahtevnost njihovega dela. Usposobljeni odhajajo v tujino, kjer je njihovo delo bolje ovrednoteno, ali v kako drugo dejavnost, ki je manj naporna.
Če ne bomo kmalu sposobni najti konsenza, kako se z vsem tem spopasti, bodo posledice staranja prebivalstva prerasle v resen družbeni problem.