Na prvo čenčo

V medijih se na škodo verodostojnosti novic vse bolj uveljavlja tekmovanje, kdo bo kaj prvi objavil, pa če je res ali ne. Tudi danes bo v kakšnem mediju zapis, da ta in ta, torej avtor, o čem piše prvi. Pa da dokumentacijo hrani uredništvo, kar lahko verjamete ali ne, in še, da je novinar nekaj izvedel neuradno, kar lahko razumete tudi tako, da razširja čenče, celo da dobro obveščeni viri vedo povedati nekaj, kar je popolnoma res, a za to ne bodo zastavili svojega imena. Ta in tudi najmanj primerna novinarska pogojna trditev »naj bi« so novinarska orodja za označevanje (ne)zanesljivosti informacij. Pri bralcih morajo sprožiti previdnost.

Javnost, tako vsaj upamo, ni neumna. Takšni novinarski kvalifikatorji domnevnih neuradnih informacij in menda zanesljivih anonimnih virov že sami po sebi povedo veliko … Včasih jih uporabimo upravičeno. Morda je tema vnetljiva, pa je treba kričača zakriti. Ali pa gre za tako pomembno informacijo, da jo je nujno objaviti takoj, čeprav je še ni mogoče v celoti preveriti in potrditi.

O tem se novinarji in uredniki odločamo od primera do primera. Pogostost uporabe tovrstnih označevalcev (ne)verodostojnosti je pogojena tudi z veščino pisca … Bralec pa sčasoma izkustveno ve, kateremu novinarju bolj verjeti, kateri pa mlati prazno slamo samo zato, da bi bil prvi.

Primerilo se je kolegici. Akterje spremlja že nekaj let, hodi na teren, se pogovarja z vpleteni in zaskrbljenimi, se udeležuje sestankov, proučuje predpise in dokumente, postavlja neprijetna vprašanja in zahteva odgovore. Te dni je naletela na novo afero in jo celovito popisala. Pa se je našla novinarka drugega medija, ki je isto zgodbo nekaj dni prej opisala zgolj pogojno in neuradno ter z menda-naj-bi izrazi na podlagi nekaj telefonskih pogovorov in je od urednikov moje kolegice zahtevala navajanje svojega prvenstva. Takšnim ne gre veliko verjeti, pa naj bodo stokrat prvi.