Martinovo kopanje

Se vam kdaj zgodi, da se na lepem ne morete spomniti, kateri dan je? Ne samo, ali je sreda ali petek, ampak tudi, v katerem delu meseca smo? Če ne, imate koledar v krvi. Mogoče ste rojeni pod srečno zvezdo, kot se reče, ali pa je mama vseh devet mesecev skrbno gledala na gregorijanski koledar in odštevala dneve do novega štetja, ki ga začne vsako novo bitje.

Nekaterim drugim bitjem sojenice niso naklonile tako točne notranje ure. Včasih, recimo marca, ko si sonce izbori enak kos dneva, kot ga še zmeraj lakomno golta noč, je notranja ura budilka, ki grdo ropota in tuli, da se je treba pripraviti na daljše dneve in dela čez glavo. V poletni vročini pa se budilka spremeni v starinsko uro z nihalom in utežmi na tankih verižicah. Ker se dan razteza od zgodnjega jutranjega ščebetanja ptic do plesa kresničk ob desetih zvečer, nihalo kinka in opotekajoče zastane. Čas pa mehko drsi med temnimi vrzelmi kratkih noči, ne da pustil sled. V teh jesenskih dnevih se zdi, da si je čas vzel počitnice in ure kolovratijo malo naprej in malo nazaj. Tisto, kar je bilo nekoč pozneje, je nenadoma prej – mogoče bo tisto, kar bi moralo biti prej, pozneje? Kdo ve, ali ima čas občutek za pravičnost. Einstein je v svoji teoriji relativnosti, ki je marsikdo ni razumel in je ne bo razumel do konca časa, dojemanje minevanja časa ponazoril tako: če živite v petem nadstropju, se boste starali hitreje kot v pritličju, ker čas teče toliko počasneje, kolikor bliže ste centru gravitacije – središču Zemlje.

Če letos zavetnik vinogradnikov in tisti, ki iz mošta naredi vino, sveti Martin, pošteno zamuja bogato letino, bogato v okusu in sodih, je to mogoče še ena skrivnostna ukana relativnostne teorije. Mladi refošk, ki ga istrski vinarji že ponosno točijo in skozi rubinast soj zrejo v sončni zahod nad morjem, še polnim poznih kopalcev, je tako blizu srcu Zemlje, da ga je toplota od spodaj in od zgoraj ogrela že mesec dni pred martinovanjem. Da bo imel več časa, da se stara počasi.