Jesen je in ti si na Liffu

Relativno dolgo bo že tega, a še danes se spominjam nakupa novega »feršterkeraja« v eni od ljubljanskih trgovin s temi kompleksnimi aparati, ki naj bi Mozarta, Brubecka ali Glassa z nosilca zmogli kar najbolj avtentično preseliti v vašo poslušalno sobo.

Ko so bili izbrani spodobni dražji zvočniki, je prodajalec namignil še na posebno nizkotonsko enoto, ki da mi bo – kot sem si dobro zapomnil – v dnevni sobi pričarala tako dober zvok, da »mi ne bo treba več v kino, na koncertih pa bom pogrešal tako sladke visoke tone«.



Tisto o kinu ni najbolj držalo, še tako odličen domači predvajalni sistem ne more pričarati občutka pripadnosti filmoljubnemu plemenu, neponovljivega pričakovanja novih kadrov in mojstrovin v zatemnjeni dvorani, ko si obkrožen s podobnimi odvisneži.

Tega občutka, si mislim, ne moreta kljub impresivno visokim številkam nadomestiti ne Netflix z 158 milijoni ne HBO s 134 milijoni naročnikov, njuna vloga v svetu konzumiranja je drugačna. Še posebno pa je omenjeni občutek povezanosti tistih, ki ves čas iščejo nove s kamero pripovedovane zgodbe, razberljiv na festivalih, in še najbolj posebej v obrednem času in obsednem stanju ljubljanskega filmskega festivala, ko pridejo dnevi, zapolnjeni z dvema, morda celo tremi filmskimi ogledi. To je tisto, kar je generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski povedala s tremi besedami: nepogrešljiv novembrski užitek.



Tako kot vsak festival ima tudi ljubljanski filmski imenitno tendenco, da postaja vse večji in večji, število filmov, projekcij, tako ali drugače pomembnih gostov in spremljevalnih dogodkov raste in raste, nekje na tej poti širitve pa se je moralo zgoditi, da so ljubitelji filma in drugi spremljevalci festival namesto kot nekaj podarjenega, kar se je po spletu naključij narodilo in pristalo med nami, začeli dojemati kot samoumevnost, kot nekaj, česar jeseni pač ni več mogoče pogrešati.



Ne nazadnje je čas prinesel tudi to razkošje, da imaš kam zaviti, če si zaželiš art filma, torej nečesa, kar ne bi preveč zaudarjalo po vsem tistem, kar razumemo pod univerzalno oznako hollywoodska produkcija. Pa še nekaj je, kar pride na misel, če človek pomisli na ljubljanski filmski festival: prireditev daje tisti komaj opisljivi vtis razposajenega razkošja, ki ga lahko doživiš v velikih prestolnicah, ko se moraš zvečer zaradi prevelike ponudbe pravzaprav odločati, kam ne boš šel, in je končna izbira stvar zapletene mreže preferenc. Dobra obiskanost ljubljanskega filmskega festivala da vedeti, da filmoljubno pleme ni zanemarljivo majhno in da zahteva svoje. In da je Liffe tu, da mu ustreže – čeprav brez hollywoodskega blišča.