Zgodba o zgodovini in varuhinjah spomina

»Nisem hotel dati lekcije zgodovini, hotel sem dati zgodovini­ človeško obliko,« je o igranem prvencu povedal režiser César Díaz, doslej predvsem avtor dokumentarcev. Naše matere so belgijsko-francoska koprodukcija o travmatičnem poglavju novejše gvatemalske zgodovine, nasilju, ki je izbruhnilo med državljansko vojno in vzelo 250.000 življenj. Film bodo Belgijci poslali tudi v igro za oskarje.

Zgodbe o trpljenju so povsod enake, lahko pomisli človek ob ogledu Díazovega prvenca, marsikje po svetu so množična grobišča, marsikje preštevajo kosti in nikjer to početje ni nekaj normalnega brez dokončne razrešitve. Ali pač, umrle, največkrat mučene in potem umorjene, je treba dostojno pokopati, vsi prizadeti morajo vedeti, kje je njihov grob. Díaz je dobil idejo, da bi posnel film o trpečih ženskah, ki si želijo vsaj to, da bi lahko pokopale svoje bližnje, med iskanjem lokacije za dokumentarni film.

Na gvatemalskih brezpotjih je naletel na vaščanke, ki so mu dovolj zaupale, da je slišal njihove zgodbe, tragične, temne, depresivne zgodbe o izginulih otrokih in možeh. »Pričevanja vaščanov so me globoko ganila in v meni vzbudila željo, da bi o tem posnel film, da bi o gvatemalski zgodovini spregovoril z velikim Z. […] Moč tistih, ki so preživeli gvatemalski genocid, me je presunila. Ko slišiš, kaj so te ženske prestale, si predstavljaš, da bi ob tem vsakdo izgubil voljo do življenja. Vendar kljubujejo. To je velik poduk o življenju,« je povedal gvatemalski režiser.
 

Premišljeno kolorirani kadri

Zamislil si je par, mamo in sina, njuno trpljenje ter boj za iskanje resnice in pravičnosti. Díaz se je v filmu o iskanju očeta, ki nadomešča vse izgubljene oziroma izginule, odločil za naturščike, le v glavni vlogi matere in sina je postavil profesionalna igralca. Sin, preiskovalec, mladi antropolog Ernesto Gonzáles, čigar naloga na sodnomedicinskem inštitutu je, kot vidimo v uvodnem kadru, zlagati kosti, kompletirati ostanke žrtev genocidnih norosti uniformiranih oblastnikov dežele, na televiziji gleda prenos in vesti o javnem procesu pričanj o dogodkih izpred 30 let.

Ta pričanja naj bi pokazala, da je vojaško poveljstvo med državljansko vojno, ki so jo seveda podpirale Združene države Amerike, v celotnem prebivalstvu videlo sovražnika, kar je vodilo do nikdar kaznovanih množičnih mučenj, smrti, posilstev, razseljevanja, preganjanja in bombardiranja civilnega prebivalstva, zlasti majevskega, ne le upornikov.

On hlepi po tem, da bi našel sled za izginulim očetom, njegova mama, aretirana, pol leta posiljevana in nato po naključju odvržena, noče pričati, iskanje izginulega moža ji je, zdi se, odveč, ker bi odprlo preveč nezaceljenih ran. Zaveda se, v kakšni deželi živi, kolegu z inštituta v lokalni špelunki navrže: »Polovica Gvatemale bi morala imeti nagrobne plošče v katedrali,« doda mnenje: »Da lahko živiš v tej usrani državi, moraš biti nor ali pijan.«

Lepega dne pride k njemu ženica, ki zahteva, naj v vasici bogu za hrbtom iz množičnega grobišča izkopljejo ostanke njenega moža, ki je izginil v enem od masakrov ob iskanju gverilcev na začetku osemdesetih let. Gonzálesa nov primer pritegne, ker išče očeta gverilca, o katerem domneva, da je bil takrat tam, vendar šef, ki mu ponavlja, da trpljenje ni sinonim za resnico, zahteva, naj zaradi časovne stiske nadaljuje delo drugje, na pokopališču, kjer so prav tako odkrili množični grob – česar se Gonzáles seveda ne drži …

Díaz dopolnjuje turobno sestav­ljanko s premišljeno koloriranimi kadri, posnetimi v avtentičnem okolju. V ospredje postavi ženske, ki vztrajajo in ne morejo pozabiti, tihe čuvarke spomina, v katerih je, kot je povedal, neverjetna živ­ljenjska moč. Nekateri mediji so filmu očitali preveliko didaktičnost in shematičnost, ki da izničita pomembno temo, a Díazova vizualnost kljub temu prepriča.