»Film je moj dom. Od nekdaj sem živela v njem.«

»'Babica novega vala!' To me je zelo zabavalo, ker sem imela vsega trideset let. Truffaut je naredil 400 udarcev, Godard pa Do zad­njega diha, vendar sem jaz to naredila pet let pred njima s prvencem La Pointe Courte. Ko sem bila mlada, so si ljudje izmišljali nove načine pisanja – Joyce, Hemingway, Faulkner. Mislila sem, da moramo najti novo strukturo za kino. Borila sem se za radikalno kinematografijo.«

To je izjavila kultna francoska režiserka belgijskega rodu Agnès Varda – na Liffu ji je posvečena sekcija Retrospektiva  –  v zadnjem intervjuju lani za časopis Guardian. S povedanim je odlično strnila svoje delo. Umrla je 29. marca v 91. letu življenja. Za seboj je pustila 54 avtorskih del – od kratkometražnih do celovečernih dokumentarnih in igranih filmov. Vsako od teh del je premik v tehničnem in narativnem ­pogledu.

Navdih v književnosti

La Pointe Courte (Vas na obali) iz leta 1955 je bil predhodnik tistega, kar je pozneje postalo francoski novi val. Režiserka je povedala, da je to delo dosledno navdihnila književnost, še posebej slog pisanja Williama Faulknerja v romanu Divje palme. Ta film, poimenovan po istoimenski ribiški vasi na južni obali Francije, je Agnès ​Varda posnela v lastni produkciji in z lastnimi sredstvi, ko je bila stara petindvajset let. Izvorne lokacije, popoln avtorski nadzor nad scenarijem in režijo ter naturščiki so napovedali prihodnost francoske kinematografije. Film je dobil zelo dobre kritike.

Vardin najbolj znani film je Sans toit ni loi (Brez strehe in zakona) iz leta 1985, ko je bila na sredini kariere. To delo do konca postavi pod vprašaj meje dokumentarnega in domišljijskega, da bi izzvalo odziv občinstva in ga prisililo k razmišljanju o družbeni odgovornosti.

Svoje življenje in delo je v zanjo značilnem slogu predstavila v avtobiografskem dokumentarcu Les plages d'Agnès (Agnèsine plaže) iz leta 2008. Film prikaže avtoričino zasebno zbirko fotografij, podrobno razloži delovni proces pri vsakem od filmov, ki jih je posnela, ter nepozabne anekdote in posnetke s snemanj, na katerih so velika imena francoskega novega vala Jacques Demy, Alain Renais, Jean-Luc Godard in drugi pomembni umetniki, med njimi Chris Marker, Harrison Ford, Jim Morrison in Jane Birkin.

Od poklicne fotografinje do filmarke

Kot režiserka in scenaristka je bila pomemben glas francoske in evropske kinematografije od petdesetih let prejšnjega stoletja do smrti. Na začetku se je profesionalno ukvarjala s fotografijo in ob filmu je bila cenjena tudi po fotografskih razstavah ter umetniških instalacijah. Kot filmarka je bila velikokrat gostja na festivalu v Cannesu, na katerem je leta 1962 za film Cléo od 5 do 7 prejela nagrado kritike. Od takrat so se nagrade vrstile, med drugim je v Berlinu prejela srebrnega medveda za Le bonheur (Sreča, 1965), zlatega leva v Benetkah za film Brez strehe in zakona (1985), francoskega cezarja za Agnèsine plaže. Pri 86 letih je kot prva režiserka dobila nagrado za življenjsko delo Evropske ­filmske akademije.

Slikarstvo in gibljive slike

Dosegla je ikonični status, čeprav je vstopila v filmski svet brez znanja o kinematografiji. Z gibljivimi slikami se je začela ukvarjati, ker so se ji statične zdele preveč neme. »Prepričana sem bila, da so neme slike in glasno izgovorjene besede film,« je izjavila in opisala bolečino zaradi zgodnjega občutka minevanja časa, ki je fotografija ni mogla ublažiti. Fascinira lahkota, s katero je združevala tradicionalno slikarstvo – študirala je umetnostno zgodovino in književnost – z gibljivimi slikami, njeno popolno nepoznavanje filmske zgodovine pa ji je očitno omogočilo ustvarjalno razbremenitev. »Rada sem imela likovno umetnost, edini časopis, ki sem ga kupovala, je bil Beaux Arts, kubistična revolucija se mi je zdela veliko pomembnejša od ruske. Moje popolno nepoznavanje dobrih starih ali novih filmov mi je omogočilo, da sem bila naivna in drzna, ko sem se spustila v obrt slike in zvoka,« je povedala Agnès Varda. Šele po prvi režiserski izkušnji je odkrila, da v Parizu obstaja ­kinoteka.

Njeni filmi so v vseh pogledih heterogeni, v njih velikokrat združuje dokumentaristiko, esejistiko in igrane dele, neredko z aktivističnim in feminističnim predznakom, kot na primer v filmih Salut les Cubains (Zdravo, Kubanci, 1963), Réponse de femmes: Notre corps, notre sexe (Ženske odgovarjajo: naša telesa, naš spol, 1975), L'une chante l'autre pas (Ena poje, druga ne, 1977). Osrednji motivi v Vardinem delu so čas, smrtnost in spomini, fotografija kot tema in način dela pa je navzoča v njenem celotnem opusu.

Lastno filmsko prakso je imenovala cinécriture, filmsko pisanje. »Dobro napisan film je tudi dobro posnet, igralci so dobro izbrani, prav tako lokacije. Rezi, gibanje, kadri, ritem snemanja in montiranja so izbrani na način, na katerega pisatelj izbere globino in pomen svojih besed, obliko besed, število odlomkov, poglavij, ki poganjajo zgodbo ali lomijo njen ritem. V pisanju se to imenuje slog. V filmu je to cinécriture,« je napisala.

Čeprav je o sebi izjavila, da je bila od devetnajstega leta feministka in se bojevala za ženske pravice, lastne pozicije umetnice ni imela za »žensko«. »Ko sem začela delati prvi film, sem bila samo ženska, nisem se dojemala kot pogumno žensko, ampak kot pogumno umetnico,« je izjavila v zvezi s tem, da sta bili v vrsti njenih filmov temi ženska neenakopravnost in materinstvo.
Bila je aktivna skoraj do smrti. Na začetku tega stoletja je odkrila digitalno tehnologijo in z majhno kamero posnela danes kultni esej Les Glaneurs et la Glaneuse (Pobiralci in pobiralka, 2000).

Za Agnès Varda ni bilo razlike med umetnostjo gibljivih slik in življenjem. »Film je moj dom. Mislim, da sem od nekdaj živela v njem,« je dejala v Agnèsinih plažah.