Cineastični avanturizem potrebuje festivalsko evforijo

Festival, katerega prvi in skoraj edini dom je Cankarjev dom, slavi tri desetletja. Observatorij, iz katerega Ljubljana pogleduje daleč naokrog po sodobnih filmskih svetovih, ki obstajajo poleg večinske in globalno glasne hollywoodske produkcije, ima veliko odjemalcev in oboževalcev, številnim je znamenje, da je prišla jesen in poseben letni čas.

Igralka Manca Dorrer je pred leti v Delovi anketi ugotovila: »Vsako leto, ko pride v naše mesto Liffe, se mi zdi, da Ljubljana zaživi, zrak je lažji in okrog kinodvoran ter Cankarjevega doma diši po filmih z vseh koncev sveta. Ko hodim po ulicah, začutim, da so se pomešali vetrovi s severa, juga, vzhoda in zahoda.«



Morda je še najbolj lapidarna med uvodniki kataloga letošnjega jubilejnega festivala ugotovitev direktorice Cankarjevega doma Uršule Cetinski, ki preprosto vse pove s tremi besedami: nepogrešljiv novembrski užitek.
 

Letališče in filmski festival

Jelka Stergel, ki je to užitkarsko zgodbo začela kot Film Art Fest, se spominja, da je Mednarodni ljubljanski filmski festival – Liffe – kmalu po ustanovitvi leta 1989, torej skorajda sočasno z osamosvojitvijo, pridobil uradno potrditev mednarodne zveze FIAPF.

»Ob tem dogodku mi je takratni predsednik zveze v šali povedal, da vsaka na novo ustanovljena država najprej poskrbi za ustanovitev mednarodnega letališča in filmskega festivala. Odpre si pomembni okni v svet. V Sloveniji je to v resnici veljalo samo za festival, letališče smo imeli že veliko prej, kakor tudi svojo letalsko družbo. Po osamosvojitvi smo letališče in svojo letalsko družbo prodali tujemu lastniku in, kot kaže, ogrozili prvi simbol samostojnosti ter jamstvo neodvisnosti v komunikaciji s svetom.




Ostaja nam filmski festival. Kot že skozi vso zgodovino nam, Slovencem, vedno zvesto stoji ob strani kultura kot steber nacionalne identitete. Ponarodela konstitutivna vloga kulture pri nastajanju naše države je tako zopet aktualna, saj nas opozarja na negativen trend razvoja naše družbe, ki nažira svojo lastno ekonomsko substanco in s tem degradira tako težko pridobljeno državnost.«
 

Samo za slovenske oči: Nebo nad Berlinom

Jelka Stergel je v katalogu jubilejnega festivala dodala še nekaj pomenljivih poudarkov, predvsem pa, da nastanek tovrstnega festivala konec osemdesetih let prejšnjega stoletja niti najmanj ni bil samoumeven, ravno nasprotno. »Leta 1988 se je zdelo utopično, da bi v neki deželici, ki še ni država, lahko imeli svoj mednarodno priznani festival. Toda kot vodja filmskega programa Cankarjevega doma sem se čutila dolžno razmišljati strateško in posamezne odmevne filmske dogodke (po večini preglede posameznih nacionalnih kinematografij ali retrospektive režiserjev, kot na primer Dušana Makavejeva januarja 1987, ki nam je razkrila nikdar videni Misterij organizma) nadgraditi s pravim filmskim festivalom. Ta miselnost je bila pravzaprav logičen korak naprej od naše prve 'subverzivne akcije', nastanka prve samostojne slovenske filmske distribucije v Jugoslaviji.



Prvi film, ki je bil odkupljen neposredno za predvajanje samo v Sloveniji, je bil Nebo nad Berlinom Wima Wendersa leta 1987. Res je takrat bilo berlinsko nebo vedno bolj dramatično, dokler se ni drama razrešila v letu ustanovitve Liffa, ko je padel najslavnejši zid v Evropi, in to v mestu, ki je delilo Evropo na dva politična sistema, demokratični in avtoritarni.«

Simon Popek, ki je ob festivalovi polnoletnosti prevzel njegovo vodenje od Jelke Stergel, v uvodniku letošnjega kataloga ugotav­lja: »Če o stanju Liffa vprašate mene, bi zgodovino festivala razdelil na dekade, in če bi v hotelski kavarni ob meni sedela Jelka Stergel, bi pokomentiral takole: da je bila prva desetletka obdobje uveljavljanja ter vzpostavljanja strukture in identitete festivala (od Fafa do Liffa), druga čas neslutene popularizacije pri občinstvu in programske širitve (z enega tedna na mamutskih petnajst dni), tretja obdobje umirjanja (krčenje na obvladljivih dvanajst dni in postopno širjenje v druga slovenska mesta), prilagoditve novim tehnološkim standardom (digitalizacija) in načinom sprejemanja medijskih vsebin, od pretakanja prek spleta do čedalje bolj priljubljenih tv-serij.«


 

Svetloba jeseni

Ob dvajseti obletnici festivala se je režiser in pisatelj Metod Pevec vprašal in ponudil edini mogoč odgovor: »[…] še vedno – ali spet? – nečesa ne razumem. Kako lahko filmi, ki jih v redni distribuciji malodane nihče ne bi niti povohal, na Liffu doživijo svoje resnično veličastne minute, včasih tako širokosrčne, da jih Ljubljani niti ne bi pripisal. Ugibam: ko sedimo na sedežu Liffa, najbrž tvegamo, raziskujemo, odkrivamo … Včasih imamo srečo, drugič ne, vedno pa gre za majhno intimno avanturo. Ta cineastični avanturizem lahko zaživi samo s festivalsko evforijo.«



Tistega leta je Mirsad Purivatra, direktor Sarajevskega filmskega festivala, ugotavljal: »Liffe ni nikoli zapravljal za velike slovesnosti z rdečimi preprogami in številne sprejeme, ki so del našega posla. Vendar to ni zmanjšalo njegovega pomena in veličastnosti; ravno nasprotno, Liffe je danes festival, ki vsem prebivalcem Ljubljane, Slovenije in številnim gostom s predvajanjem skrbno izbranih filmov ponuja tako zaželeno radost in svetlobo v velikokrat sivih jesenskih dneh.«



Režiser in pisatelj Goran Vojnović je takrat dodal: »V poznojesenski Ljubljani naključni obiskovalec mesta težko ugotovi, da se v njem dogaja nekaj pomembnega. Pa vendar se vsako leto v tem času odvrti sto filmov, dvorane se polnijo tudi ob torkih dopoldne, vstopnice hitro poidejo za tajvanske, perujske in malijske filme. A glas o festivalu se širi skoraj šepetaje in videti je, da vse poteka po nekih nevidnih poteh. Mi radi varujemo to našo malo filmsko skrivnost in zaščitniško upamo, da ne bo nikoli zrasla, odšla v svet ter se odela v blišč in očarljivost.«