Jamnik proti Kostiću

Iztekel se je rok za oddajo zavezujočih ponudb za Abanko, ki jo mora država prodati zaradi zavez evropski komisiji leta 2013. Tako je Slovenija na dobri poti, da proda še zadnjo (komercialno) banko, ki je v 100-odstotni državni lasti. Interesenti so znani, največ možnosti za nakup pa se pripisuje skladu Apollo, ki že ima v lasti NKBM, in madžarski banki​ OTP. Poleg njiju so v igri še banka ​AIK Miodraga Kostića, ki je že nekaj več kot 90-odstotna lastnica Gorenjske banke, Erste Group in sklada Blackstone in Advent, ta ima v lasti Addiko Bank. Isti interesi se bodo kmalu križali tudi v zgodbi okoli Deželne banke Slovenije.

Kot je mogoče izvedeti in spremljati v medijih, pa boj med ključnimi akterji poteka na precej širši fronti. Po pisanju Večera je jasno, da Apollu svetuje nekdanji predsednik uprave NLB Marko Voljč, na njihovi strani pa naj bi bil tudi Borut Jamnik, predsednik uprave Modre zavarovalnice, ki se mu zato menda obeta tudi stolček v nadzornem svetu NKBM. Za OTP pa, kot je znano, delata odvetniški pisarni Šelih in partnerji ter Čeferin in partnerji.

Nova vlada Marjana Šarca je že večkrat nakazala, da ji ni najbolj pri srcu prodaja Abanke, ker bi želeli imeti vsaj eno sistemsko banko v državnih rokah. Zato se je rok za oddajo zavezujočih ponudb zanjo, po nekaterih interpretacijah, zamaknil za teden dni, torej na včeraj. Menda je hotela politika v Bruslju še enkrat preveriti, ali bi se dalo prodaji kako izogniti, a kot je razumeti, evropska komisija za to ni imela posluha. Med tistimi, ki banke raje ne bi prodali, je tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek.

A tako v procesu prodaje Abanke, kot bodočih lastniških pretresih v DBS in na drugi strani tudi prodaje slovenske podružnice Hete Asset Resolution, ki ima v lasti slabe terjatve nekdanje banke Hypo Alpe Adria, je zaznati veliko bojazen pred finančno močjo družb v Kostićevi lasti. Kot kaže mu nasproti stoji predvsem krog Boruta Jamnika, ki s svojimi lovkami seže tako v politiko, kot Slovenski državni holding in DUTB. Seveda je podobna tudi Kostićeva strategija, saj je verjetno zdaj že spoznal, da samo finančna moč ni dovolj in da potrebuje zaveznike na ključnih položajih. Da se temperatura pred ključnimi odločitvami o akvizicijah v tretjem privatizacijskem krogu stopnjuje, pa dokazuje tudi vse večje javno pranje pranje perila na obeh straneh, kjer ni prepovedano niti mimogrede umazati imena prvega moža Uefe Aleksandra Čeferina. Vse preveč pa se uporablja logika, da kdor ni z nami, je proti nam.

V igri, ki ne izbira sredstev pri doseganju ciljev, pa ne smemo spregledati še enega polja interesnega boja, in sicer za slovenske turistične zmogljivosti, ki jih želi minister za gospodarstvo spraviti pod eno, državno streho. V zgodbi boja za šest portoroških hotelov, ki so v lasti zadolženega Istrabenza Turizma, so drug ob drugega trčili poslovni interesi Save in Kostića, ki hoče poleg hotela Kempinski in portoroškega letališča tudi omenjene hotele. Spomnimo, da je Kostić hotel Savi speljati tudi hotel San Simon, a ga je nato od hotelov Bernardin odkupila Jamnikova Modra zavarovalnica in resort nato dala v upravljanje Savi.

Boj na vseh frontah se nadaljuje.