Evro, dober denar za dobre čase

Evro, tudi naš denar, bo 1. januarja prihodnje leto, slavil dve desetletji obstoja. Jutri, tik pred okroglo obletnico, bodo o njem razpravljali tudi evropski voditelji, ko bodo imeli na mizi reformo ekonomske in monetarne unije. »Reformica«, kot so jo nekoliko cinično poimenovali v nemških medijih, je razočaranje, medel kompromis in hkrati najmanjši skupni imenovalec sprememb, ki jih je interesno razklana evrodežela trenutno še sposobna politično prebaviti.

Precej plitvo zastavljene »smernice za nadaljnjo poglobitev evrskega območja« potrjujejo, da sta v razmerah, ko se po Evropi krepijo populizem in geopolitična tveganja, največja hiba skupne valute 19 evrskih držav prav vse večje nezaupanje med članicami – in pomanjkanje konsenza med ključnimi državami. Razmere na stari celini so zdaj pač precej drugačne kot pred 25 leti, ko je maastrichtska pogodba ustvarila temelje za skupno evropsko valuto in centralno banko, Evropa pa je po padcu berlinskega zidu enotno in vzneseno korakala v smer združevanja.

Po bridkih izkušnjah z začetka tega desetletja je evrosistem zdaj bolje pripravljen na morebitno novo krizo, kljub temu pa projekt evra ostaja nedokončan, brez nekaterih pomembnih varovalk in vzvodov za ukrepanje. To se kaže predvsem v primeru bančne unije, kjer smo še daleč od proklamiranega cilja, skupne evropske sheme za zaščito bančnih vlog; ta varovalka bi bila še kako pomembna v primeru novih finančnih pretresov, ko bi bile spet prve na udaru evropske banke in zaupanje vanje.

V predalu je ostala tudi ideja o posebnem, ločenem proračunu evrskega območja, saj med članicami do zdaj še niti ni bilo resne razprave o njegovih virih in namenih. Kar ni dobra novica za manjše, odprte evrske države, kot je tudi Slovenija, ki so v času globalnih geopolitičnih potresov pač ranljivejše za asimetrične šoke: še posebno zanje bi bil tak fiskalni vzvod dobrodošel v primeru novih kriz.

A do kakršnegakoli konsenza o tem je še daleč, očitno bomo v najboljšem primeru dobili nekakšen mini evrski proračun, ki bo zgolj postranska postavka znotraj proračuna Unije. V takih okoliščinah je seveda odveč tudi francoska ideja o skupnem finančnem ministru evrskega območja.

Resnično poglabljanje evra in evrskega območja tako ostaja politično zahtevna naloga za prihodnja leta, za novo vodstvo evropske komisije in tudi Evropske centralne banke, saj bo njenemu predsedniku Mariu Draghiju mandat potekel konec oktobra 2019.

Prav »super« Mariu lahko pripišemo največje zasluge za ohranitev enotne skupne valute, posebno v najbolj kritičnih letih 2011–2013, ko je bil na kocki celo obstoj enotnega evroobmočja. Draghi je takrat z izjavo, da bo ECB za evro storila vse, kar bo treba, najprej pomiril finančne trge, nato pa s svojo »največjo bazuko«, kvantitativnim sproščanjem in nakupi obveznic, v evrosistem načrpal več kot 2500 milijard evrov in poskrbel za obdobje rasti, ki še kar traja.

Le ugibamo lahko, kako se bo evro obnesel ob naslednji krizi in ali bo preživel morebitno »reševanje« Italije ali katere druge večje države. Je pa za zdaj dokazano dober in trden denar posebno za dobre čase.

To velja tudi za Slovenijo, kjer smo skupno valuto prevzeli na začetku 2007 kot prvi med novinkami v EU in v teh ducat letih šli skozi turbulence, vzpone in padce. A za to ne gre kriviti evra –ampak predvsem naše slabe ekonomske politike pred in med krizo.