Beli val

Skrajni beli nacionalisti so lani med korakanjem po Charlottesvillu skandirali »Ne boste nas nadomestili!«, kar so mnogi razumeli kot grožnjo družbi. V resnici je šlo za patetičen klic na pomoč, saj so po njihovih lastnih prepričanjih med rasami jasne genetske razlike, skupaj z rasističnimi stereotipi o »drugih« pa je to mogoče prevesti, da so črnci boljši športniki, poševnooki uspešnejši v šolah, rjavi latinosi pridnejši delavci, Judje boljši pri štetju novcev in sploh obvladovanju sveta ... belci pa tako genetsko precej obupno pleme, ki ga po zakonu evolucije o preživetju močnejših čaka izumrtje.

Plemenska pripadnost in strah pred drugimi sta zakodirana globoko v pravzorce človeškega vedenja, zato je toliko bolj nevarno, kadar jih kdorkoli izrablja za svoje koristi. Še posebno če to počno politiki in njihove stranke ter, denimo, težavno politiko preseljevanja spremenijo v boj za obstanek nas proti njim, v katerem obžirajo človečnost. ZDA so ena najbolj rasno in kulturno pregnetenih družb na svetu, a so bili takšni vzgibi vedno del ameriške politike – morda prav zaradi tega, poleg sramotne dediščine suženjske demokracije. Ne smemo pozabiti, da so nekateri Američani prvega temnopoltega predsednika od prvega dneva zmerjali z opico in socialističnim muslimanom, prvo damo pa z gorilo v petkah.

Vsaj zadnjih nekaj desetletij je bilo takšno razmišljanje potisnjeno na obrobje, dokler ni vse bolj nevarno brenkanje konservativnih politikov na čustva volivcev naplavilo Donalda Trumpa, konservativni mediji pa so brezsramno zajahali val rasne demagogije kot orodje za gledanost ali branost. Charlottesville tega ni zatrl, le predrugačil v navidez prebavljivejše tone. Trumpizem pa je rus, ki ne ogroža samo ZDA, ampak daje krila podobnim kreaturam povsod po svetu.