![Brez neskončnih polemik o imenovanjih bi se državni zbor lahko resnično posvetil svojemu glavnemu smotru: sprejemanju konkretnih politik. FOTO: Blaž Samec/Delo](https://www.delo.si/media/images/20230408/1420367.width-660.jpg?rev=1)
Neomejen dostop | že od 9,99€
V nadaljevanju preberite:
Kaj pa, če bi imenovanja v institucije in organe, ki morajo biti neodvisni od dnevne politike, imenoval reformiran drugi dom parlamenta? Če bi bili svetniki izvoljeni neposredno, ne bi bilo več sence dvoma o njihovi demokratični legitimnosti; če bi bili izvoljeni z dvokrožnim sistemom, bi moral vsak od njih zbrati široko večino v svojem okolju; in če bi bili okraji dovolj veliki, bi se izognili nevarnosti, da bi se v njih uveljavili le predstavniki ozkih lokalnih interesov. In morda najpomembnejše: če bi se, podobno kot v ameriškem senatu, vsaki dve leti zamenjala tretjina članov, bi se večina v državnem svetu vseskozi spreminjala in bi le redko sovpadla z večino, ki obvladuje državni zbor.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji