V nadaljevanju preberite:

Moje odraščanje v osemdesetih je sovpadlo z globokimi spremembami v evropski in slovenski zgodovini, ki so iz sveta odraslih na zanimive, včasih ganljive, včasih surove načine pronicali v svet otrok. Na prehodu v devetdeseta se je v družbeni podrasti otroškega sveta navdušenje nad osamosvojitvijo, ki smo ga kot po ozmozi črpali iz televizijskih ekranov in pogovorov staršev, mešalo s plazečo nestrpnostjo, ki se je prav v otroški družbi, sposobni neizmerne krutosti, manifestirala na najbolj strupene in absurdne načine.

Spomnim se, da je v jakobinski preganjavici, kakršna rada spremlja družbene prevrate, sum padel na vsakogar, ki je nosil priimek na -ič. Ker subtilnejše pravopisno razlikovanje med trdim in mehkim č-jem še ni prodrlo v predadolescentno zavest, je bil lahko etnične nečistosti osumljen kdorkoli, čigar priimek se je zaključil na problematični črki. Vsakdo izmed nas je moral, ko se je vanj zapičil leteči tribunal etnične čistosti, z emfatično rodoslovno argumentacijo sam ovreči sum o napačnem pedigreju in utemeljiti, da je njegov -ič tiste prave, nepohabljene vrste.