Spet doma

Minevata dve desetletji, ko smo na predvečer praznika dela vstopali v Evropsko unijo. Bili smo srečni, ponosni, vzneseni. Vse je bilo oh in ah. Raj se je iz nebes spustil pod Alpe. Nazdravljali smo s šampanjcem, eujevske raziskave so nas tiste čase risale med najsrečnejše države Evrope. Neverjetnih 94 odstotkov nas je bilo takrat zadovoljnih s svojim življenjem, od nas so bili v tistikratni petindvajsetglavi eujevski družini zadovoljnejši le Danci.

Najbolj evropski smo postali v času pristopnih pogajanj

Kajti – roko na srce – spremenilo se je veliko tega. Tudi v našem vsakdanu. Če drugega ne, Slovenci tako rekoč čez noč nismo več romali v Trst, Gorico, avstrijski Gradec, Lipnico in podobna nakupovalna mesta. Že res, da so južnoslovanska ljudstva iz druge svetovne vojne izšla kot zmagovalci, a kaj, ko so se nato več kot pol stoletja poniževala v obmejnih štacunah.

Vsaj dve generaciji se spominjata zgod in nezgod teh nakupov in tihotapstva. Koliko mladosti se je postaralo na teh poteh?! Pa četudi je šoping po naravi stvari ena sama radost in veselje, so bila to romanja večkratnega ponižanja. Spomnimo se le tovarišev carinikov in miličnikov, kako so nam po avtih iskali skrite devize, nas potem ob vrnitvi pregledovali kot zločince, brskali po plastičnih vrečkah, pošiljali na telesne preglede, otipavali, ali nemara švercamo kako deko kave preveč. Z roko, ki je pri tem še uživala, bila je podaljšana roka države. Države, ki je tudi pravici do potnega lista rekla svoboda. Čeprav se je ta začela in končala pri carinski zapornici. In potem čez noč tega ni bilo več. Carinike in miličnike je nagnala mama Evropa. EU nam je prinesla svobodo in blaginjo.

Ne naključno se spomnim besed prvega ministra za evropske zadeve Janeza Potočnika, ki je med pristopnimi pogajanji preroško napovedal, kako bo »članstvo v EU prevetrilo slovenski prostor s svežimi idejami ter prispevalo k odprtosti družbe in preseganju samozadostnosti«. Nekaj časa smo mu verjeli, celo z razlogom. Slovenija se je leta 2004 vrnila domov. Nazaj v Evropo, koder smo sicer že živeli kakih trinajst stoletij. A so nas potem stlačili v meje in okvire eks Juge. Emšo mi dopušča spomin na tisti 1. maj, ko je zavel piš tiste prave svobode. Ko sem se spraševal, kaj narediti.

Ko sem se zavedal možnosti, da lahko od tiste zgodovinske polnoči grem kamor koli po Evropi. Od Obrežja do Gibraltarja in Škotskega višavja, do treh baltiških državic in Sicilije, ki se je zdela že Afrika. Veliko držav, krajev in ljudi. Kar preveč za eno človeško življenje. Mnogi, kajpak mlajši, so za ta občutek prikrajšani. Tudi za spoznanje, kako prav nič samoumevna je možnost, zavedanje, da lahko greš. Da si svoboden, ko se zbudiš in ko greš spat. Evropa to čuti zdaj, ko se vanjo zgrinjajo množice, pravimo jim migranti, ki iščejo možnost, da sploh živijo, da preživijo. Doma je nimajo.

Ni je družine brez prepira, eujevska ni izjema. FOTO: Vano Shlamov/Afp

Mogoče tudi zato na Evropo gledamo drugače, bolj prizanesljivo. Ni je družine brez prepira, eujevska ni izjema. A še vedno prinaša veliko, zares veliko dobrega. Nastavili smo ogledalo tema dvema desetletjema, ki jih je Slovenija kot polnopravna članica preživela pod okriljem Evropske unije. Ni bilo vselej lahko, bili so boji in bitke. France Bučar, eden od očetov slovenske osamosvojitve, je denimo opozarjal na zaspanost EU, ki da spi spanje pravičnega na lovorikah nekih starih uspehov. Že davnega leta 2002 je Delo zapisalo njegove besede, da lahko EU uspe in preživi le kot organizacija držav, ne organizacija nad njimi. Slovenija se trudi in dela, da je tako.

O tem nas bodo ne nazadnje že v kratkem prepričevali tudi kandidati za poslance v evropskem parlamentu, volit­ve nas čakajo 9. junija. Odločanje, zakaj na volišča in komu zaupati svoj glas, bo dodatno lažje tudi ob listanju in prebiranju te revije. Jerneja Jug Jerše, vodja predstavništva evropske komisije v Sloveniji, dokazuje, zakaj bi mala Slovenija v veliki Evropi le stežka preživela sama. Ne le zavoljo dodeljenih milijonov, enotnega trga, skupne valute, petkrat povečanega izvoza, EU je še veliko, veliko več. Tudi program Erasmus, v katerem je denimo predlani sodelovalo 15 tisoč učencev in učiteljev iz Slovenije. Ter še in še.

Slovenska barka v bruseljskih viharjih

Tistega leta 2004 je bil predsednik slovenske vlade Anton Rop, ki na teh straneh razkriva veliko zanimivega in manj znanega, med drugim, zakaj evropska komisija ni bila navdušena nad projektom drugega tira in kako nam je pri tem pomagal tedanji italijanski premier Silvio Berlusconi. Razlaga pa tudi, kako je šla Slovenija skozi tranzicijo na dokaj specifičen način, svojo ekonomijo in ekonomski model smo spreminjali postopno, naš pristop je bil gradualističen.

Me ne čudi, da Slovenke in Slovenci tudi po dveh desetletjih domala tričetrtinsko podpiramo mamo EU. Če bi slabo in mačehov­sko skrbela za nas, je gotovo ne bi. In tudi pričujočih 120 strani potrjuje, da je bila odločitev, ki ji bomo nazdravljali v teh jubilejnih dneh, edina prava, smiselna, državotvorna. Zgodovinska. Zato mi je bolj od izpetega praznika dela 1. maj pri srcu, ker smo se na ta dan pred okroglimi dvajsetimi leti Slovenci vrnili domov. Tja, kamor sodimo. In me sploh ne moti, da smo menda edini v Evropski uniji, ki 1. maju namenjamo dva dela prosta dneva.