Najbolj evropski smo postali v času pristopnih pogajanj

Politične ambicije Slovencev, da se pridružijo evropski zvezi, so dozorele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se še vzpostavljali temelji za suvereno nacionalno državo. »Za Evropsko unijo sem bil odločen in navdušen, še preden sem postal zunanji minister. V Delu sem 13. januarja 1990 objavil članek z naslovom V Evropo prek Beograda ali prek Ljubljane? V njem sem predlagal, naj Slovenija postane samostojna članica Evropske unije,« se začetka vstopanja v EU spominja Dimitrij Rupel, prvi slovenski zunanji minister, ki je na tej funkciji pričakal tudi konec tega procesa in samo včlanitev 1. maja 2004.

Kot je znano, je Slovenija upoštevala dve priporočili takratne trojke Evropske skupno­sti – brionsko deklaracijo, podpisano 7. julija 1991, in haaško konferenco, ki je sledila 16. decembra 1991. Takrat je bil v Bruslju sprejet sklep Evropske skupnosti o mednarodnem priznanju Slovenije.

A že 17. marca 1993 je Italija napovedala težave pri vključitvi Slovenije med pridružene članice, kar se je rešilo s tako imenovanim španskim kompromisom, ki je vodil v spremembo 68. člena ustave v zvezi s pravico tujcev do lastništva nepremičnin. Decembra istega leta je evropski svet v Luksemburgu sprejel odločitev o širitvi EU v formatu 5+1, v tem paketu je bila tudi Slovenija.

Predsednik evropske komisije Romano Prodi in slovenski predsednik vlade Anton Rop 1. maja 2004 v Novi Gorici. FOTO: Dejan Javornik/Delo

Janez Potočnik, vodja ožje pogajalske skupine za vstop v EU in glavni slovenski pogajalec, je v procesu vključevanja začel zares sodelovati leta 1998, ko je bila ustanovljena ožja pogajalska skupina. »Prej je večina dela potekala v službi vlade za evropske zadeve (Svez), ki jo je vodil Igor Bavčar. Takrat so v bistvu stekli postopki pregleda skladnosti slovenske zakonodaje z evropsko,« se spominja Potočnik. Za prevzem vloge glavnega pogajalca ga je prepričal Bavčar.

Slovenija je v luksemburško skupino šestih držav vstopila kot zadnja kandidatka. V skupini so bili še Ciper, Češka, Estonija, Madžarska in Poljska. »Ni težko ugibati, zakaj smo vstopili kot zadnji. Ker se nam je še vlekla senca nekdanje Jugoslavije in vsega, kar se je ob njenem razpadu dogajalo.« Na začetku pogajalskega procesa je bila Slovenija država, ki ni veljala za vodilno v šesterici. »Percepcija Slovenije v času, ko je bila vojna v nekdanji Jugoslaviji, ni bila dobra. Ko si omenil, da smo država iz bivše Jugoslavije, se je to vedno povezovalo s slabimi stvarmi, ki so se na tem prostoru dogajale,« se spominja Potočnik.

Najtrša oreha kmetijstvo in okolje

Bavčar mu je dal dokaj proste roke pri tem, koga bo izbral v ožjo pogajalsko skupino. Bilo je ducat ljudi, nekaj se jih je v procesu zamenjalo, jedro pa je ostajalo bolj ali manj isto. Namestnik vodje ožje pogajalske skupine je bil dr. Boris Cizelj, za kmetijstvo, najzahtevnejši pogajalski sklop, pa sta bila poleg dr. Emila Erjavca pristojna še Franc But in Iztok Jarc. »Držali smo se načela, da naj bo to nepolitična skupina. Bolj ali manj smo bili strokovnjaki z izjemo Buta, ki je bil član SLS,« pojasni Potočnik.

Da je bila skupina nepolitična, je bilo po njegovem zelo dobro. »Tako nismo imeli niti apriorne podpore niti kakšne strankarske opozicije. Ker so bile stranke bolj ali manj vse proevropsko usmerjene, je proces v vseh štirih letih tekel dokaj gladko.« Kot pomembno poudari, da je bila Slovenija edina država, ki je sprejemala pogajalska izhodišča v svojem parlamentu. »Pri drugih je bilo dovolj, če jih je sprejela vlada. To je sicer nekoliko upočasnilo postopek sprejemanja odločitev, vseeno pa so nam šli v državnem zboru s sejami zelo na roko.«

Janez Potočnik je bil vodja ožje pogajalske skupine za vstop v EU in glavni slovenski pogajalec, v proces vključevanja je zares vstopil leta 1998. FOTO: Mavric Pivk/Delo

So pa zaradi te posebnosti imele vse stranke občutek, da so del pogajalskega procesa. »Vsi so čutili, da prispevajo in da so del približevanja EU, saj so bili obveščeni o vseh korakih.«

Potočnik s časovne razdalje pove, da je v postopku približevanja EU le v manjšem delu šlo za pogajanja, v bistvu je bilo prilagajanje. »V EU obstaja acquis communautaire, evropska zakonodaja, ki so jo članice sprejele v desetlet­jih skupnega obstoja. Ti pa, ki se včlanjuješ, nimaš kakšne posebne možnosti, da bi to spreminjal. Če gre za prezahtevne zadeve, ki jih moraš izpolniti v letu, dveh ali treh, lahko zahtevaš prehodna obdobja, ki pa jih moraš seveda zelo dobro utemeljiti,« opiše pogajanja oziroma prilagajanje.

Največ prehodnih obdobij je bilo na področju kmetijstva in okolja. »Nič pa ni bilo pretirano težko, ker smo imeli zelo sposobno administracijo in tudi zelo močno podporo Sveza v ozadju. Z ministrom Bavčarjem, ki je bil zelo dober minister, sva odlično sodelovala. Bil je operativec prvega razreda,« se spominja prvi pogajalec, ki je ob vstopu Slovenije v EU po­stal tudi pri evropski komisar iz Slovenije.

Veselje ključnih političnih akterjev – z leve premier Anton Rop, obrambni minister Anton Grizold, zunanji minister Dimitrij Rupel in glavni pogajalec Janez Potočnik – po objavi izidov posvetovalnega referenduma o pristopu Republike Slovenije k Evropski uniji. Državljani so izrazili plebiscitarno podporo vstopu v EU, zanj je glasovalo 89,6 odstotka volivcev. FOTO: Blaž Samec/Delo

Kot ključno stvar iz časa prilagajanja oziroma pogajanj izpostavi naravnanost države, da proces izkoristi za hitrejše notranje spremembe. »Dejstvo je, da se države, ki vstopajo v EU, najbolj spreminjajo v času pogajanj, ne v času, ko so že članice. Po vstopu je kakšne kompleksne stvari zelo težko spremeniti, ko pa je država še kandidatka, je popolnoma drugače. Zato se spremembe dogajajo predvsem v predpristopnem obdobju.«

V času pogajanj se je izboljševalo dojemanje slovenske kandidature. »Kot nekdo, ki je prišel skozi zadnja vrata, smo na koncu veljali za najbolje pripravljene med vsemi. Ko se nam je ugled v evropskih državah začel zelo popravljati, smo naposled pogajanja zaprli prvi.«

Slovenija brez podpornikov
in brez nasprotnikov

Največji problem, ki smo ga imeli v pogajan­jih, tako Potočnik, je bilo dejstvo, da evropska komisija ni gledala ekonomske razvitosti v primerjavi z drugimi članicami, ampak glede na druge kandidatke. »Zaradi tega je bilo pri vseh pogovorih, ki so se nanašali na strukturno in kmetijsko pomoč, potrebnega precej več prepričevanja, da smo dopovedali, da vstopamo v EU in da ne tekmujemo zgolj v okviru luksemburške šesterice.«

Na koncu pogajalskega procesa je Slovenija dosegla zelo dobre pogoje pri ključnih finančnih področjih, kot so bile strukturna in kohezijska pomoč ter kmetijska pomoč, meni Potočnik. »Še danes se to pozna. Zaradi tega je Slovenija po vstopu v EU napredovala relativno hitreje od povprečja EU.«

Marsikaj dobrega v Sloveniji se je zgodilo in zgradilo s pomočjo EU, je prepričan sogovornik. Tudi če je Slovenija v evropski proračun prispevala enako količino denarja, kot ga je potem pri pogojevanju iz njega dobila nazaj, je bilo to še zmeraj dobro. »Ker si nazaj dobival denar izključno za ciljne namene. V domačem proračunu pa bi bilo čisto drugače. Doma pride sto pritiskov iz različnih smeri, da se denar razdeli, pri tem pa se razvojna komponenta razgubi in investicij preprosto ni. Razvojna komponenta se je v dvajsetih lepo porazdelila.«

Sogovornik še omeni dogovor, da se po koncu pogajanj Slovenija ni trkala po prsih, ko so se druge kandidatke še pogajale. »Vedeli smo, da moramo pogajanja končati pred Poljsko, ker je bila ta država ključna. Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel je izjavila, da širitve brez Poljske ne bo.«

Pod črto pa velja, da naša država v pogajanjih ni imela niti podpornikov niti nasprotnikov. »Težave z Italijo so bile rešene še pred pogajan­ji. Tudi z Avstrijo je bilo precej zagat. »Te so običajne, saj imaš s sosedi precej skup­nih problemov na obmejnih območjih. V trenutku, ko so spoznali, kako smo pripravljeni na širitev, pa so postali naš največji zaveznik.«

Konec pogajanj kronali s plebiscitarnim referendumom

Dimitrij Rupel se spominja, da je bilo leto 2002 uspešno: »Petindvajsetega oktobra je bil v Bruslju sprejet sklep, da bo Slovenija ena od kandidatk za članstvo, pogajanja o pristopu pa so bila končana 12. decembra v Københavnu.«

Leta 2003 je potekal referendum o članstvu Slovenije v EU in Natu. Izid je bil zelo ugoden. Za EU je glasovalo skoraj 90 odstotkov volivcev. Vrhunec slovenskega evropejstva pa je bilo prvo slovensko predsedovanje svetu EU leta 2008, ki je potekalo v času prve vlade Janeza Janše.

»Slovenska politika se je razmeroma naglo in uspešno prilagodila pravilom igre EU, čeprav je bila – recimo v odnosu do Hrvaške – večkrat škodljivo zaupljiva. Največji izziv zanjo so nekatere osebne povezave s strankami in politiko v Bruslju, kot so posamezni poslanci v evropskem parlamentu, ki bolj ali manj strankarsko vdano ponavljajo nekatere fraze o ogroženosti človekovih pravic, medijev in pravne države v Sloveniji,« sklene Dimitrij Rupel.