Slovenska barka v bruseljskih viharjih

»Po slavju – glavobol?« se je v Delovi Temi dneva ob vstopu Slovenije v EU leta 2004 spraševal dolgoletni Delov dopisnik Božo Mašanović. Dve desetletji članstva sta polni kriz in pretresov. Slovenija se pogosto ni znašla najbolje, očitno je bilo pomanjkanje kilometrine, država je ves čas ujetnica stranpoti domače politike. A pod črto je vendarle razmeroma uspešna članica, je pokazala naša analiza v pogovorih z ljudmi, ki so sodelovali pri sprejemanju odločitev na različnih ravneh.

Koordinacija priznanja Kosova

Po končanih pristopnih pogajanjih, vstopu v skupini velikega poka in izpolnitvi drugih ciljev (kot sta schengen in prevzem evra) je Slovenija v prvi polovici leta 2008 kot prva od novih držav članic prevzela vodenje sveta EU. Predsedovanje v okviru tria z Nemčijo in Portugalsko je bilo kljub nekaj porodnim krčem uspešno. Bilo je v času pred lizbonsko pogodbo, zato je bila vloga predsedstva še večja. Tako je Slovenijo kot prvo, ki se je ločila od SFRJ, čakala težka naloga – koordinacija priznanja Kosova kot zadnje države, ki je izšla iz procesa razpadanja Jugoslavije.

To je imelo veliko simbolično vlogo. In naloga več kot poldrugo desetletje pozneje še ni končana. Ciper, Grčija, Romunija, Slovaška in Španija še vedno niso – vsak s svojimi razlogi – priznali Kosova. »Mnogi so govorili, da bi bila EU enotna in da se pet držav članic ne bi pridružilo stališču Rusije, če bi predsedovala katera večja država. Takšna stališča ne držijo, saj je bila EU razdeljena že v času nemškega predsedstva leto prej, ko je Martti Ahtisaari predlagal neodvisnost Kosova pod mednarod­nim nadzorom in peterica tega predloga ni podprla,« je prepričan dolgoletni bruseljski dopisnik zagrebškega Jutarnjega lista Auguštin Palokaj, ki je odraščal v Peći na Kosovu.

Saga z arbitražnim sporazumom s Hrvaško

Po izteku predsedovanja se je vse bolj začela zapletati druga napeta zgodba. Prva vlada Janeza Janše je v sklepni fazi začela pripravljati teren za blokado Hrvaške pri odpiranju in zapiranju dela pogajalskih poglavij. Glavni razlog so bili dokumenti iz gradiva, ki jih je med pristopnimi pogajanji Hrvaška pošiljala v Bruselj in v katerih je prejudicirala potek meje med državama. »Pritisk s prejudiciranjem je bil premočan, zato je vlada premierja Janše avgusta 2008 potegnila ročno zavoro, mi pa smo jo pozneje morali upravičiti pred EU, ki ji je bila pretežno nenaklonjena,« je napeto dogajanje opisal Marko Makovec, zunanjepolitični svetovalec tedanjega premierja Boruta Pahorja.

»Hrvaška je imela med pristopnimi pogajanji občutek, da se ne pogaja z Brusljem, temveč z Ljubljano in Haagom (sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije),« je ocenil Palokaj. S trajanjem blokade se je pritisk povečeval. Kanclerka Angela Merkel se na začetku sploh ni hotela sestati s predsednikom vlade Pahorjem. »Zelo smo se trudili, da smo prepričevali države članice, predvsem Francijo in Nemčijo, o naših argumentih, pa predsedujočo Švedsko, da je pomagala do dogovora, kar je premier Fredrik Reinfeldt opravil zelo korektno in nepristransko. Tudi komisar za širitev Olli Rehn se je vključil šele, ko nam je evropski komisiji (EK) uspelo predstaviti argumente in politični kontekst tega odprtega vprašanja,« je povedal Makovec, ki je od leta 2020 na visokem položaju v diplomaciji EU kot namestnik generalnega direktorja za države Zahodne Evrope, Zahodnega Balkana, Turčijo in Združeno kraljestvo.

Arbitražni sporazum, ki je bil na koncu v Sloveniji potrjen na referendumu, je vsaj okvirno upošteval glavne slovenske interese, predvsem glede stika z odprtim morjem. Makovec se še spominja, da so razpravljali, kako bi lahko v tej fazi v svežnju rešili še vprašanji terana in hrvaških vlog v Ljubljanski banki Zagreb. A v tistem trenutku ni bilo dovolj politične volje za celovito ureditev sosedskih odnosov s Hrvaško. Po objavi prisluhov pogovorov arbitra Jerneja Sekolca z agentko Simono Drenik se je začela nova bruseljska faza arbitražne sage. Kljub hrvaškemu izstopu iz sporazuma je evropska komisija podpirala nadaljevanje arbitraže.

Po objavi razsodbe je sledilo razočaranje, saj Bruselj ni hotel narediti skoraj ničesar, da bi Hrvaška le privolila v izvršitev sodbe. Vlada Mira Cerarja se je pred koncem mandata leta 2018 – kljub opozorilom o tveganosti tega koraka – lahkomiselno odločila za tožbo Hrvaške pred sodiščem EU. To se je na koncu razglasilo za nepristojno. Dve desetletji po prvi napovedi, da bo z izključno ekonomsko cono razširila svojo jurisdikcijo – tedaj je Slovenija zagnala diplomatski vik in krik –, je Hrvaška letos končala postopek razmejitve con z Italijo po sredini Jadrana. V Ljubljani so se le zavili v molk.

Drago čiščenje bank

Slovenija ni bila uspešna niti s tožbo proti evropski komisiji, ki je z delegiranim aktom dovolila vinarjem iz hrvaške Istre uporabo imena teran kot sorte vinske trte. To je bil le eden od neuspehov na sodišču v Luxem­bourgu. Izgubila je v postopku, ki ga je sprožil Bruselj, na zahtevo ECB, zaradi kriminalistične preiskave v Banki Slovenije v povezavi s sanacijo bank v letih 2013–2014. To dogajanje, ki je pripeljalo do sanacije po nareku Brus­lja, je ena bolj travmatičnih izkušenj v EU. Takšne sanacije, kot je bila izpeljana v Sloveniji, še ni bilo. Izbrisati so morali lastnike in podrejene upnike. Sledila je prodaja NLB, NKBM, Abanke. »Brutalno so nas stisnili v kot,« je položaj opisoval eden od akterjev, ki je želel ostati neimenovan.

Korenine tega so bile globlje. »Leta 2008 je bilo konec romantičnega obdobja v EU,« je na kontekst dogajanja opozoril Rado Genorio, dolgoletni diplomat in starosta vključevanja Slovenije v evropsko integracijo. S padcem Lehman Brothers se je začela finančna kriza in z njo dolžniška kriza v območju z evrom. Genorio je od leta 2010 kot stalni predstavnik Slovenije pri EU sodeloval na dramatičnih bruseljskih zasedanjih, ko so reševali grško in nato še druge krize. Eno od prelomnih je bilo zasedanje skupine z evrom marca 2013 o Cipru, na katerem je Genorio nadomeščal finančnega ministra.

Ciprska drama se je končala z izgubo dela premoženja za imetnike nezavarovanih depozitov (nad 100.000 evrov). Bil je čas po finančni krizi, ko je obveljalo, da davkoplačevalci nikoli več ne bi smeli v takšnem obsegu plačevati za reševanje bank. Po tej logiki bi morali biti prvi v vrsti njihovi lastniki in upniki. Temu se je Slovenija pol leta pozneje ognila. Na zasedanju o Cipru se je še razkrilo, kakšen bo potek sanacije v Sloveniji. Genorio se spomin­ja besed legendarnega nemškega finančnega ministra, že pokojnega Wolfganga Schäubleja. »Dogovorili smo se, da lahko vi svoje hranilnice – uporabil je besedo Sparkassen – kar sami očistite,« mu je dejal nemški minister.

Ne v Bruslju ne v Berlinu niso želeli, da bi še ena država, za Grčijo, Irsko, Portugalsko, Španijo in Ciprom, že šesta po vrsti, šla v rešilni program. Tudi slovenske banke so bile v evropskem merilu majhne, delež bančne industrije v BDP ni bil velik. Povsem druga zgodba kot na Cipru. Kako smo doma čistili banke, je po besedah Genoria druga zgodba. Ocenjevanje premoženja bank, ki ga mnogi opisujejo kot delo »romunskih študentov«, je davkoplačevalcem povzročilo visoke stroške sanacije bank. Še več, v času, ko so se širile govorice, da bo Slovenija morala zaprositi za pomoč, je izdajala dolarske obveznice z res visoko kuponsko obrestno mero med petimi in šestimi odstotki. Vprašanje bi lahko bilo: kdo je s tem zaslužil?

»Od izbruha finančne krize nobena od vlad – ne Janševa na izteku, ne Pahorjeva, ne poznejša – ni ukrepala pravočasno, zato smo zašli v bančno krizo. V Sloveniji smo se z zapoznelim refleksom odzvali na svetovni finančni in bančni pretres. Z najmanj petletno zamudo,« je položaj analiziral Genorio. Opozoril je na belgijsko izkušnjo. Banka KBC si je od države izposodila 15 milijard evrov. »Ni jih vrnila čez 15 let. Ker si je hitro opomogla, je vse vrnila v treh letih. Kaj pa pri nas?« se je vprašal.

Sloveniji je v EU sicer uspevalo uspešno delovati na finančnem področju in pri koheziji. Pri vseh treh pogajanjih o večletnih proračunih EU – zanimivo je, da so končnice vseh treh potekale v času vlad Janeza Janše – so bile zagotovljene milijarde za razvoj v slovenskih regijah. Kako je bil denar porabljen in ali je pripomogel k hitrejšemu razvoju, inovacijam in uresničevanju drugih ciljev, je posebna tema. Genorio je prepričan, da se je Slovenija v 20 letih članstva, ko se je vanjo steklo 20 milijard iz bruseljskih blagajn, temeljito preobrazila: »Poglejte podežel­je, znanost, izobraževanje, Erasmus, Obzorje, raziskovalni prostor, umetno inteligenco, varovanje okolja ... Tu smo 'perle'.«

Aktivna vloga in reševanje ugleda

Tudi na področju širitvene politike je bilo veliko narejenega. Obe predsedovanji svetu EU sta bili dobro izpeljani. Zastopanost Slovencev na višjih položajih v bruseljski administraciji je glede na velikost države zadovoljiva. »Če pogledaš celotnih 20 let nazaj, je Slovenija dejavno sooblikovala politike EU. To je gotovo,« je prepričan Genorio. Temeljni kamni so bili v njegovih očeh postavljeni v letih 1995–1997. V proces približevanja EU je Slovenija vstopila z zamudo dveh do treh let. »V nekaj letih smo nato ujeli druge kandidatke iz regije in jih celo prehiteli. Vstopili smo kot najbolje pripravljena nova članica. Tu je bil refleks hiter,« je nadaljeval.

Prva je prevzela evro in bila nosilka schengenske širitve, med migracijsko krizo 2015/2016 je kot država, čez katero je šlo proti severu več sto tisoč ljudi, aktivno in uspešno delovala za zajezitev toka na makedonsko-grški meji. To je bila, s poznejšim sporazumom EU-Turčija, prelomna točka med begunsko krizo v EU. Slovenija si je tako povrnila ugled, zapravljen med dolžniško krizo. Glede tega Genorio vidi – sinusoido zadnjih 30 let.

Zlasti za majhne države imajo posebno vlogo njihov evropski komisar in poslanci v evropskem parlamentu. Ti dobijo v Bruslju in Strasbourgu sicer veliko priložnosti za nastopanje, a bolj izjemoma večjo vlogo v procesih odločanja na ravni EU. Poslancem iz Slovenije se doslej – s kakšno izjemo – ni uspelo prebiti na vodilne položaje v parlamentu, njegovih telesih ali političnih skupinah. Tudi njihovo sodelovanje pri najpomembnejših zakonodajnih aktih je prej izjema kot pravilo. Veliko se ukvarjajo z zunanjepolitičnimi vprašanji, pri katerih pa evropski parlament sploh nima pristojnosti in lahko le sprejema resolucije o različnih svetovnih problemih.

Notranjepolitični udari desnice

Prvima dvema mandatoma, ko je bil na komisarskem položaju Janez Potočnik, je sledil zaplet. Z močno podporo Jean-Clauda Junckerja, ki je leta 2014 postal predsednik EK, in njegove desne roke Martina Selmayrja je bil Alenki Bratušek ponujen položaj podpredsednice za energetsko unijo. Ne samo njen neposrečeni nastop na zaslišanju v evropskem parlamentu – takšne ali še hujše težave imajo številni komisarski kandidati –, temveč predvsem odsotnost podpore iz Ljubljane in napadi domače desnosredinske opozicije so zapečatili njeno usodo. Novi premier Miro Cerar je nato izbral Violeto Bulc, ki dotlej ni imela izkušenj z bruseljsko politiko.

Tako energetski resor kot transport, ki ga je dobila Bulčeva – prej je bil predviden za Slovaka Maroša Šefčoviča, ki je namesto Bratuškove prevzel energetsko unijo –, sta področji, ki bi še vedno bili zaželeni. Tudi aktualnega komisarja Janeza Lenarčiča so iz vlade Janeza Janše ostro napadali in poskušali diskreditirati. Tako je Slovenija v Bruslju tudi ujetnica notranjepolitičnih razmer. Prvi stalni predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy je nekega dne v šali dejal Genoriu, da ga bo predlagal za Guinnessovo knjigo rekordov. »Vprašal sem ga, zakaj. Odgovoril je, da ni noben drug stalni predstavnik v tako kratkem času zamenjal toliko šefov.« Leta 2011 je bil premier Pahor, naslednjega marca je prišel Janša, leto pozneje Alenka Bratušek in poleti 2014 Miro Cerar. »V 30 mesecih sem predsedniku ECB Mariu Draghiju predstavil štiri šefe vlade,« je hitre politične menjave v kriznih časih povzel Genorio.

Drugo predsedovanje Slovenije v drugi polovici leta 2021 so kljub plodnemu zakonodajnemu delu in uspešnemu vrhu EU-Zahodni Balkan zaznamovala Janševa trenja z Brusljem in napadi na novinarje. V strokovnih krogih prevladujejo pozitivne ocene Slovenije. Profesor evropskih integracij na univerzi Duis­burg-Essen in gostujoči raziskovalec na FDV v Ljubljani Michael Kaeding pravi, da ima Slovenija na posameznih področjih, kot je širitev EU na Zahodni Balkan, izpostavljeno vlogo: »Zdi se mi, da so na zunanjem ministrstvu ponosni na svojo ekspertizo v regiji, s katero ima Slovenija lahko osrednjo vlogo. Hkrati pa se zavedajo, da Slovenija kot majhna država potrebuje podporo večjih. To je veščina za več majhnih držav, ki si lahko izberejo temo ali dve. To Sloveniji dobro uspeva.«

Ključna beseda je negotovost

Vse več dvomov in kritik EU po vsej Evropi, tudi v Sloveniji, sogovornik pripisuje izgubi zaupanja kot posledici številnih kriz. To je po njegovem mnenju povezano z načetim zaupanjem v reprezentativno demokracijo, EU pa ni več vedno videna kot pozitivna alternativa nacionalni politiki. Tu je tudi globalni kontekst v bitki sistemov – trenja med Zahodom na eni strani ter Iranom, Kitajsko in Rusijo na drugi.

»Večji del članstva v EU je zaznamovan z brodenjem v krizi, reaktivno politiko na najvišji ravni in sledenjem nekaj dobro izoblikovanim interesom v EU. Posebej velja izpostaviti aktivnosti ob sprejemanju večletnega finančnega okvira, pozorno sprem­ljanje politike kohezije, skupne kmetijske politike in politike do Zahodnega Balkana,« pa je slovensko izkušnjo v EU opisala Sabina Lange s FDV in Evropskega inštituta za javno upravo iz Maastrichta.

Kdo iz slovenskih struktur skoraj ljubosumno gleda najmlajšo članico in sosedo Hrvaško, ki da na bruseljskem odru politično enotno in z diplomatskimi veščinami uspešno dosega cilje. Dejstvo pa je tudi, da se je EU v 20 letih in z vsemi krizami temeljito spremenila. Zasedanja na ministrskih ravneh so tehnokratska in predvidljiva s skoraj dolgočasnimi sestanki. Tudi slog je drugačen. »Skupina z evrom je bila kot moški klub z Jean-Claudom Junckerjem na čelu. Na sestankih finančnih ministrov je bil v zraku cigaretni dim in na mizi konjak,« se skoraj z nostalgijo spominja eden od sogovornikov. Toda svet gre naprej. »Negotovost je ključna beseda leta 2024 ne samo za države, temveč za Unijo kot celoto. Zaradi geopolitičnih zadev, varnosti in vsega skupaj je težko predvideti stvari na kratki rok,« je prepričan Genorio. Konca bruseljskih dram, tudi za Slovenijo, še ni slutiti.