Še vodni top dela za ljudi

Se počutite malce zmedeno, ker ne veste, ali je danes praznik ali naporen delovni dan? Ker ne veste, ali naj krepite mišice v Savinjski dolini, kje bliže domu, na delovnem mestu ...? Ker ne veste, katerim organizatorjem zbiranja pomoči vse naj prispevate svoj delež čiste vesti? Vas daje slaba vest, ker ste že v soboto zavili proti morju, namesto proti poplavljencem?

Naj vas potolažim: niste edini. Nekaterim je prav vseeno. Večina trgovcev iz večine nepoplavljenih krajev je z veseljem sprejela prost dan in že v petek obveščala kupce, naj jim čim prej izpraznimo trgovske police, ker bodo tri dni počivali. Preostali turisti in navadni smrtniki pa naj se znajdejo še v trgovski katastrofi. Naj gredo po nakupih k Italijanom!

Ne vem, ali se tudi vam dogaja, ampak v dneh, ko je treba za več dni vnaprej kupovati hrano, se pri nas doma skoraj vedno zmotimo. Kruh se v štirih dneh posuši, solata ovene, mesa imamo itak preveč ali pa se paca po hladilniku, mleko se skisa, v moko se naselijo molji ... Potem nas statistika ošteva, kako smo Slovenci razsipni s hrano.

Vodni top se je zelo izkazal pri gašenju požara. FOTO: Osebni arhiv

Seveda se bodo znašli vsevedi, ki so mojstri načrtovanja natančne večdnevne porabe hrane za desetčlanske družine. Doma imajo tudi raztegljive hladilnike, v katere lahko ob takih prilikah stlačijo 50 kilogramov hrane, v normalnih razmerah pa jih skrčijo na običajne nekajkilogramske kapacitete. Drugi, ki te skladiščne sreče nimajo, se morajo napokati hrane ob sobotah in morda še v nedeljo, potem pa dva dneva stradati ali pa tvegati zastrupitev s pokvarjeno hrano iz tople kašče. Da o lepih vrstah, gneči, prerivanju pred policami in predanem zapravljanju nakupovalnih sobotnih dopoldnevov ne govorimo.

Nekaj podobnega je s pregovorno solidarnim razpoloženjem Slovencev. Včasih ne vem več, ali je več tistih, ki prispevajo pomoč, ali pa morda več onih, ki organizirajo zbiranje pomoči. Saj ga ni omembe vrednega dogodka, ni količkaj vrednega športnika, estradnika, umetnika, novinarja, politika, lionista, rotarijanca, krajevne skupnosti, župnije, radia, TV, društva, gostilne, celo slaščičarnice ali kavarnice, ki ne bi zbirali pomoči. Ja, kakšen človek pa si, če ne zbiraš pomoči! Poskušajte sešteti! Če bi vsak dal vsem tem, ki te dni zbirajo pomoč, samo po en evro, potem Ursuli von der Leyen sploh ne bi bilo treba priti v Slovenijo. Največja tragedija za mnoge od teh pa je, če potem mediji ne objavijo njihove srčnosti in dobrodelnosti.

Da bi pa vlada odločila preprosto naslednje: Kdor želi pomagati, dobi (ne samo v ponedeljek) plačan delovni dan. Vsi drugi morajo delati (morda še v nedeljo) in vse, kar zaslužijo, gre direktno (takoj trgano z računov) za poplavno območje. Tak sklep je seveda preveč zapleten.

Je pa bila poplava dobra za vsaj eno stvar. Za spoznanje, da živimo v povsem drugačni Sloveniji od tiste, ki so nam jo kazali prejšnja leta. Ni res in nobene potrebe ni, da je razdeljena na dve polovici. Ni res, da brez politike in ideologije ni mogoče organizirati družbe. Ni res, da Slovenci ne znajo. V enem dnevu lahko brez birokratske pomoči postavijo most čez reko. In ni potrebnih nobenih nasprotujočih iniciativ, nalašč zapletenega umeščanja v prostor in stotine administrativnih preprek. Ni res, da se v pol leta ne da zgraditi tisoč novih stanovanj. Ni res, da ni parcel. Ni res, da ni (evropskega) denarja. Ni res, da je Slovenija obsojena na (politično razdeljeno) katastrofo. Nenadoma postanejo barva čevljev, preživetje nutrij, število muzejev novejše zgodovine, vprašanje branja Ustave na Kongresnem trgu, problem nošenja mask ... vse te donedavne pomembnosti in onegavljenja postanejo smešnice z drugega planeta. Še Hojsov vodni top se v tej čudežni deželi prelevi v uporabno orodje za čiščenje blata in peska.

Protivladne demonstracije v Šiški. FOTO: Jure Eržen/Delo

Slovenija je bistveno drugačna od tiste države, ki nam jo prikazuje politika in jo interpretirajo prekaljeni krojači javnega mnenja. Ves čas nas redijo s posebne vrste krmo, v zaodrju pa teče življenje s povsem drugačno specifično težo. Pozabite na predsednikove ljubice in predsedničine visoke petke, pozabite na praznike in druge prazne dni. Moralo se je utrgati nebo z verige, da je razgalilo drugačen svet v tej deželi. Samo organizirajte nas tako, da ne bi bilo treba v enem dnevu milijonu Slovencev poteptati Koroške. Pa ne s tako kičasto zlaganim praznikom, prosim!