Obsojeni na najboljše podtaknjence

Očitno smo v Sloveniji obsojeni na najboljše vlade. To se je izkazalo tudi prejšnji teden, ko je vlada potrdila mnenje ministra Poklukarja, da je zakon o tujcih povsem skladen z ustavo. Težko bi rekli, da gre za lapsus, za spodrsljaj, ki se zgodi, ko se človeku zatipkajo prsti. So to mnenje res sestavili strokovni delavci na podtaknjenem ministrstvu? Prvi minister je že bivši ministrici očital nekaj o podtaknjenosti. Zdaj pa je dobil z istega rahlo podtaknjenega ministrstva še podtaknjeno mnenje, da je z zakonom vse v redu, čeprav je že samo ustavno sodišče ugotovilo določene neskladnosti.

Še posebno nataknjeni pa so morali biti ministri, nekdanji poslanci iz prejšnje opozicije, ki so pred poldrugim letom sami zahtevali presojo ustavnosti spornega zakona, tokrat pa so pritrdili podtaknjenemu mnenju, da je z zakonom vse v redu. In potem smo komaj čakali, kako se bodo opravičevali. »Oprostite, mi sprejemamo zakone in mnenja kar tako, avtomatično. Mi vsega ne preberemo. Zato smo podtaknjeno nataknjeni. In včasih ne vemo, kaj delamo. Včasih pa tudi vemo.« Minister Robert pa nič.

Podobne kuhajo s cestami. V petek so se predstavniki dveh podtaknjenih ministrstev (za notranje zadeve in infrastrukturo) na mejnem prehodu v Dragonji hvalili, ker so odstranili hišice in da bo promet skozi nekdanji mejni prehod od zdaj še hitreje tekel. Kaj pomaga pretočnost na mejnem prehodu, če tri ovinke za njim potniki zdaj že vsak dan (ne samo konec tedna) obtičijo v desetkilometrskih zastojih. Tudi na to dilemo je Helga Dobrin z ministrstva za infrastrukturo imela prehitro (morda celo podtaknjeno) razlago. Iz njenih izjav lahko povzamemo, da je ministrstvo poskrbelo za pretočnost prometa na meji, to, kar se dogaja v notranjosti države, le kak kilometer stran, pa je stvar ukrepanja policije. No, mi smo doslej mislili, da so ceste preozke, zdaj vemo, da policija slabo ukrepa.

Hkrati doživljamo pravo parado cestnega ponosa in cestogradne zavesti. Direkcija za infrastrukturo je poslala na dvokilometrski odsek Šmarske ceste geodete. Ti javno in glasno »že« merijo zemljišča, da bodo lahko izdelali projekte. Izmer so se lotili točno sedem let po prvi obljubi, da bodo uredili ta mali košček ceste. In več let po tem, ko so javnosti odgovarjali, da so projekti že narejeni.

Potem ko je premieru Robertu Golobu že aprila pisal koprski župan Aleš Bržan, potem ko so se o tem večkrat hudo nejevoljno razpisali in se jezili predstavniki skupnosti civilnih iniciativ, je zdaj istemu Golobu, ministrici Bratušek in ministru Brežanu pisal še predsednik Primorske gospodarske zbornice Borut Fakin ter jih je spomnil, kaj so jim vlade in državne službe obljubljale pred leti. Enake zahteve so dodali še koprski svetniki, s katerimi se bodo povezali še drugi istrski župani. Še najbolj dih jemajoče pa je, da so svoji vladi o tej cesti v Istro pisali tudi predstavniki lokalnih odborov, svetniki in poslanci Gibanja Svobode, ki so odkrili cestno Ameriko in v en glas postavljajo skoraj enake cestne zahteve.

Zdaj čakamo še edino možno sklepno potezo: da predsedniku vlade piše tudi vsem znani Robert Golob iz Šempetra pri Gorici. Ne moremo biti prepričani, da ga bodo v Ljubljani slišali (ker bi ukrepanje v Istri lahko povzročilo finančno nevzdržnost prezadolženega Darsa), ampak dober namen, dobra volja, solidarnost in kolegialnost pa tudi nekaj štejejo. Vsak mesec, ki mine, bomo seveda bliže decembru, ko je za ceste edino pomembno, ali smo uvozili dovolj soli. Z uvozno-izvoznimi posli pa se vladniki veliko bolje znajdejo, kot z gradbeno operativo. Ne nazadnje v trgovskih poslih zmeraj obstaja možnost kakega procenta. Dokler bo soli v morju, naj nas ne skrbi prevoznost cest. (Pozimi.)

In če se vrnemo k uvodnemu podtaknjenemu mnenju o spornem Poklukarjevem mnenju o ustavnosti zakona o tujcih, je treba pohvaliti vsaj odkritost ministra za obrambo: »V preteklosti smo potrdili marsikaj, samo da je bil mir v hiši.« Mir v hiši je Marjanu Šarcu tokrat prinesel 1,1 milijarde za vojaško opremo. Z nakupom vojaške opreme je podobno kot z nakupom soli za ceste. Za vojsko ne zmanjka »špage«, tako kot za ceste ne soli. Tako ostajamo na varni in prevozni strani. Vsaj vojska se bo lahko prevažala po rovtah. In kdor bo priden, bo dobil uniformo, da se bo z osemkolesniki lahko vozil tudi on. Ostali pa bomo čakali na postajah, da pride vlak. Če pride.