Meja nas ne zanima več, je prekisla

Nekoč sta živeli dve balkanski državi in se najraje prerivali. Če ni šlo zgrda, bo zagotovo šlo zlepa, je lepega julijskega dne v Zagrebu rekel Golob in užalostil številne diplomate, da pomorskih pravnikov ne omenjamo, ki so čez noč izgubili material za svoje poslanstvo.

Nič več se ne bomo kregali, tožili, arbitrirali, pravdali, pošiljali v Haag. Toliko hrvaških in slovenskih strokovnjakov je ob enem samem Golobovem obisku v Zagrebu izgubilo smisel bitja. Lahko jih bodo dali na čakanje, predčasno upokojili, ali na mehek način prekvalificirali za kakšna pomožna dela v Mongoliji ali Trinidadu, na primer. 

Arbitražo o meji bomo umaknili iz dnevne politike in ji pustili čas. Med prijatelji včasih najdeš rešitev tudi tedaj, ko je ne pričakuješ, je pojasnil Robert. Plenkovićev aparat se bo pokesal in z občutkom krivde morda že prihodnje leto vrnil obisk v Ljubljani z veselo novico. Ali pa tudi ne. Po razkritju naših doktoriranih agentov ga je Golobova poteza našla na levi nogi. »Naša protiprotiobveščevalna v prisluhih in akciji »Ozna ništa ne dozna« ni zaznala signalov, ki bi nam pomagali razvozlati Golobov manever,« se je jezil Andrej in napovedal čistko med špijoni, ki so totalno »podbacili«*, (*odpovedali). Iz drugih virov pa smo dobili namig,  da se je Robert za vratolomen zavoj odločil potem, ko je slišal lisico, da nje meja že osem let ne zanima več: »Je prekisla,« je menda izjavila lisica.

Andrej je ponižno predlagal, da bi vendarle prenehali s kaznovanjem ribičev. A tu ostaja Robert trdosrčno in hard core proevropsko neomajen: »Evropa je pravna država«. In dodal: »Ne boste nam vi še vse gvate in babice polovili izpod piranskega skalometa in pekli turistom za brancine!«

Školjčišče v piranskem zalivu. FOTO: Jože Suhadolnik

Robert je zagrebškega kolega speljal v slepo ulico. Medtem ko je pripovedoval pravljice o vse večjem prijateljstvu med državama, dobil zeleno luč za plin, nuklearko in izolsko bolnišnico hkrati, je pregnanec v akcijo poslal en milijon slovenskih in pet milijonov evropskih avtov, ki so na slovenskih cestah elegantno zapločevinili Hrvaško. Normalen evropski turist danes ne more v razumnem času pripeljati do Ljepe njihove. Letos morda še pririnejo. Naj počakajo še dve leti, pa bodo videli, kako bodo tedaj prestavljali pločevino po slovenskih stezicah, ki so včasih bile. Zaman se je Andrej pustil v juliju speljati na led, da Robert ponuja njegovim Istranom zdravljenje v Izoli. Predstavljajte si srčni infarkt, možgansko kap, ali ugriz morskega psa pred Umagom v nedeljo popoldan ali v ponedeljek zjutraj ... Bo moral Plenković istrske zdravstvene domove opremiti s helikopterji, če bo hotel (vsega) 15 nujnih primerov na leto res pripeljati do Izole.  

Te dni so se vsi spravili na Portorož in doktorirali iz portoroškega turizma. FOTO: Leon Vidic

Goričan je z elektrošokantno taktiko prvi in edini do kraja zmedel Banske dvore. Podobno je Odisej z Ahajci prelisičil Trojo. Menda so tudi stari Ahajci tedaj dali arbitražo na led in se je Troja že veselila zmage.

Robert v Zagrebu ureja posle, o katerih vodstvo izolske bolnišnice že 30 let prepričuje obe vladi, zato nima časa potrditi novega mandata uspešnemu bolnišničnemu direktorju Radivoju Nardinu. Ptički na veji pa žvrgolijo, da gre Nardin vladnim gurujkam v nos. Z Nardinom je nekaj močno narobe: edinemu je uspelo po dolgih letih in največjih izgubah spraviti izolsko bolnišnico na zeleno vejo, tako je zdaj edina urejena bolnišnica v državi. To je hotel narediti tudi v Šempetru, a so mu namero Goričani menda še pravi čas preprečili. O takem kandidatu morajo zdaj petkrat premisliti, preden mu podaljšajo mandat. Pa še »naš« ni!

Po poročanju medijev bi sklepali, da v (slovenski) Istri sploh ni več turistov.  FOTO: Jože Suhadolnik 

Te dni so se vsi spravili na Portorož in doktorirali iz portoroškega turizma. Udri po siromaku! Zaradi ene same čevapbđinice. Leta že pečejo kebab, prodajajo kič in spijo v njem, s plastiko so prekrili najlepši Rožnovenski pristan in njegovo rivo, vse strateške objekte prodali ruskemu in balkanskemu kapitalu, ki zdaj izsiljuje lokalno oblast z ruševinami. S hrupom, smetmi in turbofolk glasbo so določili tip gostov, zdaj pa jih motijo eni čevapčiči. Ma kdo koga farba? Kaj pa sesuti piranski kulturni spomeniki, kaj pa piranska pročelja prekrita s tonami kiča in urina, z vse mogočimi kakci na ulicah. Tudi v srednjeveškem Piranu je bilo tako, trdijo strategi. Po poročanju medijev bi sklepali, da v (slovenski) Istri sploh ni več turistov. Še dobro, da jih ni. Le kam bi jih sicer stlačili, če bi jih res prišlo še 30 odstotkov več. In le kam so jih sprešali, ko jih je bilo toliko več?