Ko so nutrije še kisle, pridejo tudi kumarice prav

V minulem tednu je toliko bliskalo, da nas je v marsičem razsvetlilo. Denimo ugotovitev premiera, da bo treba v primeru nutrij najti boljšo rešitev. Če malce pomislimo, ima predsednik prav. Prisiljene so živeti v luknjah in blatu, ob vodi dvomljive kakovosti, brez urejenih kopališč, brez prh in javnih sanitarij, nobenega hotela, brez toplih obrokov, brez urejenega varstva mladičev, brez dnevnih centrov za starejše, brez enega samega večnamenskega igrišča, da okrevališč za nekdanje izkoriščane in žrtvovane darovalke krzna niti ne omenjamo.

Obsojeni na najboljše podtaknjence

 Podpisi vedno naredijo razliko pri iskanju boljših rešitev. Prav zaradi pomanjkanja podpisov doslej  še nismo slišali za boljšo rešitev v zavodih za deratizacijo povsem podobnih (morda celo bolj ljubkih, nekoliko manjših) glodalcev.

Dogodek je še posebej vznemiril znanstvenike vseh barv: biologe, veterinarje, biokemike, paramedicince, geologe, biodiverzitetologe, agronome, astrofizike, specialne inženirje lesarstva, ihtiologe, ornitologe in vse druge »loge«, ker prvega ministra še niso slišali, da bi se zavzel za iskanje boljših rešitev zanje. Seveda se ni.  Ali je za vse te »loge« kdo že kdaj napisal peticijo in zbral vsaj 25.000 podpisov za njihov status? Ko bo padlo 25.000 podpisov za spoštovanje doktorskih disertacij na premierjevo mizo, potem se morda lahko začnemo pogovarjati o boljših rešitvah tudi zanje. Ta hip se v tej deželi trenutno bolj splača biti - nutrija. Vsaj dokler na spletu ne objavijo receptov, kot denimo: filana mlada nutrija na žaru, ali pa mariniran nutrijin hrbet z repom in omako Orly.

Povsem vseeno je tudi, kaj o nevihtah ali o privezovanju bark pravijo strokovnjaki. O privezovanju ladij (še posebej v Luki Koper) vse piše na Facebooku. Če najhujši veter v zgodovini pobrije pol gozda na Gorenjskem, če odnese strehe, poruši drevje, uniči tisoče hektarjev sadovnjakov, infrastrukturo, sesuje hiše, avtomobile, prekine električni tok ..., je to še nikoli doživeti mega orkan, tajfun in vesljni potop hkrati, zaradi česar so ljudje reveži, narava se je uprla ... Če pa zapiha v Kopru, govorimo o povsem drugem pojavu. V Kopru ni orkanov niti zračnih vrtincev. Tukaj ni podnebnih sprememb, globalna temperatura ozračja se (samo tukaj) ni povzpela za 1,5 stopinje Celzija. Od spletnih sinoptičnih izkušencev v hipu zvemo, da tega dne v Kopru sploh ni bilo vetra. Da so ladjarji nalašč privezali barke na rahlo, s preperelimi vrvicami, da bi pretentali zavarovalnice. Da v Luki Koper, kjer so doslej privezali že več kot 150.000 čezoceank, ne znajo privezovati bark. (Vsak imetnik FB računa bolje ve, kako to gre.) Da vlačilci ne znajo varovati bark. Da Luka Koper in Uprava za pomorstvo sploh nista sporočila kapitanom, da se bliža malce pojačana, prdcu podobna, sapica. Da so torej upravljalci pristanišča nalašč držali kapitane in druge morske volkove v sinoptični nevednosti. 

Neurje vseh neurij sesuje Slovenijo, nikjer niso krivi arhitekti sesutih hiš, graditelji streh, kmetje zaradi uničenega pridelka, šoferji razbitih avtov, lastniki gozdov in gozdarji ... Le v Kopru ne znajo privezati bark. Kljub temu: samo en vlačilec malce zmečkan, komandni most ene ladje razbit, deset odpihnjenih kontejnerjev ... Res škoda, da ni večje škode, pravijo mojstri za vse. In za mafijo.

Meja nas ne zanima več, je prekisla

Ob vseh teh bliskih in prebliskih se kar same vsilijo dileme. Zakaj vznemirjenje, zgražanje ali kateri drugi verbalni delikt v hipotetičnem primeru, da bi nekdanji predsednik SD in bivši uravnoteženi predsednik države prestopil v SDS? Zakaj vznemirjenje, če bivši minister ali bivši direktor RTV ne prevzemata uradne pošte. Politični obrati in izguba spomina za poštni nabiralnik se namreč še posebej radi zgodijo v času burnih atmosferskih dogodkov, ko v državo na dan udari tudi 5000 strel. Če lahko njihov vzornik iz ZKS prestopi v SDS (in to v precej lepšem vremenu), je menda še toliko enostavneje prestopiti tudi iz SD. Če politični prvak ne prevzema pošte, zakaj bi jo bivši ministri in direktorji. Precej bolj vznemirljivo bi bilo vedeti, koliko strel bi moralo udariti, da bi se zgodil prestop v obratni smeri in bi se Janezov Ivan še kdaj premislil ter spet prestopil - v Levico ali celo nazaj v svojo bivšo ZKS. Ali pa bi kot vsak smrtnik začel odpirati svoj poštni nabiralnik. Podnebne spremembe za zdaj žal še ne premorejo toliko strel niti zdrave pameti ne. Vsaj v Sloveniji še ne. (Je pisalo v časopisih.)